Junija 2010 se je v neki internetni kavarni v Aleksandriji egiptovska policija vtaknila v mladeniča po imenu Khaled Said. Razlog za to ni povsem jasen. Morda je posnel kakšen njihov nezakonit posel, mogoče pa jim samo ni hotel pokazati osebne izkaznice. Kakorkoli že, v naslednjih dvajsetih minutah so ga surovo pretepli do smrti. In to je bilo to.

Konec zgodbe. »Lahko odpeljete truplo.«

Toda tokrat se je v igro nepričakovano vključil nek človek – Egipčan ali pa morda Tunizijec? – skratka, nek nepomemben, običajen državljan kot vi ali jaz – in začel spreminjati pravila. Na Facebooku je objavil stran z naslovom “We Are All Khaled Said” (“Vsi smo Khaled Said”).

In s tem je nenadoma, praktično čez noč, ta povsem rutinski umor postal odprta rana in šokanten simbol Mubarakovega režima, ki je jasno sporočal: take obravnave ne bi smel biti deležen nihče.

Kar je sledilo, je zgodovina.

Toda ali gre res za duhovno prebujenje? Po mojem mnenju je to zelo malo verjetno. Veliko več možnosti je, da gre pri »demokratizaciji« Bližnjega vzhoda za klasičen primer »z dežja pod kap«.

Človek in človce

“Great spirits have always encountered opposition from mediocre minds. The mediocre mind is incapable of understanding the man who refuses to bow blindly to conventional prejudices and chooses instead to express his opinions courageously and honestly.”
~ Albert Einstein

Človeška bitja, ki se skušajo prebuditi iz duhovne kome, imajo pri tem dva glavna sovražnika:

1. parazita (wetiko) in njegove vajence, s pomočjo katerih gospodari planetu in vsem njegovim prebivalcem;

in

2. človce okoli sebe.

Ta dva sovražnika skupaj tvorita psihopatski sistem, ki skrbi za to, da vedno in povsod – ne glede na to, kako se človek obrne, kaj naredi ali česa ne naredi, se pravi v vsakem primeru – parazit dobi svoj funt mesa.

“World bankers, by pulling a few simple levers that control the flow of money, can make or break entire economies. By controlling press releases of economic strategies that shape national trends, the power elite are able to not only tighten their stranglehold on this nation’s economic structure, but can extend that control world wide. Those possessing such power would logically want to remain in the background, invisible to the average citizen.”
~Aldous Huxley

Orjaška večina prebivalcev tega sveta v človeški podobi so človce, ki si na vse pretege prizadevajo služiti tem psihopatom za »peščico bleščečih steklenih korald«, ki nimajo nikakršne hranilne ali dejanske vrednosti.

Gledano skozi oči parazitskih bitij je planet, na katerem živimo, nekaj, kar si je treba podrediti, izropati, ubiti, razrezati na kose in nato prodati za rezervne dele. Te oči so slepe za vse, razen za relativno in zelo vprašljivo vrednost tega, kar si skušajo prigrabiti. S tem pa še ni rečeno, da ne obstaja nič drugega. Tisti, ki nismo prodali svoje duše, dobro vemo, zakaj tega nismo storili. Za razliko od nas pa brezvestna bitja, ki so svet spravila v grozljivo stanje, ki smo mu priča, verjamejo, da jim nihče nič ne more, in so trdno odločena, da bodo še naprej vztrajala pri početju, ki jim prinaša toliko finančnega dobička in sprevrženega užitka, parazitu pa zagotavlja obilico hrane v obliki človeškega trpljenja oziroma nizkofrekvenčnih čustev.

Domišljavost psihopatskega sistema je v času pisanja te objave, se pravi februarja 2011, dosegla že tako orjaške razsežnosti, da svojega početja niti ne skuša več prikrivati: diabolične religiozne organizacije, skorumpirane politične institucije in birokratske agencije ter do obisti pokvarjene korporacije odkrito delujejo in sodelujejo druga z drugo pri belem dnevu, brez vsakršnega sramu ali strahu pred posledicami.

“The Illuminati are extremely powerful, very wealthy men. They believe that they are the guardians of the secrets of the ages. They believe that the vast majority of people would not know what to do with the real knowledge and the real truth and the real science – and would, in fact, misuse them all. They further believe that everything that they do is for the ultimate betterment and survival of humankind – even if it means killing two billion people to reach their goal…”
~William Cooper

Ta navzven človeku podobna bitja so že zdavnaj presegla točko, na kateri bi se še bila sposobna vprašati po smiselnosti svojega početja. Toda prav njihova neskončna prevzetnost nam da slutiti, da je stopnja brezvestnosti oziroma odsotnosti duha pri njih že tako velika, da se mora sistem, ki so ga ustvarili, v končni fazi zrušiti vase – tako kot vsaka struktura, ki je kljub omejeni količini sredstev svoj obstoj utemeljila na načelu neskončne rasti.

Vsakokrat, ko se zruši psihopatska struktura oblasti, se z njo posledično tudi človcam – temeljnim gradnikom sistema – v prah sesuje vse njihovo življenje, upi in ambicije po napredovanju. Temu smo vedno znova priča vsepovsod. In vendar velika večina človc noče videti opozorilnih znakov. Zgodovina človeštva vedno znova potrjuje, da se niti psihopati na oblasti niti človce, ki tem psihopatom služijo, jih podpirajo, posnemajo njihovo početje in si prizadevajo vstopiti v njihove vrste, iz zgodovine ne naučijo ničesar. Ne glede na morebiten tehnološki napredek njihovi cilji ostajajo vseskozi enaki; spreminja se samo način (režim).

Da lahko ohranjajo svoj primat in razmere, ki jim ustrezajo, morajo vladarji tega sveta samo zadovoljevati osnovne apetite človc in jim (navidezno) nuditi možnost, da s svojo neomajno ubogljivostjo postopoma priplezajo do istega statusa, kot ga imajo sami. S tem, ko človce usmerijo v medsebojno rivalstvo za progresivno vedno bolj omejeno število položajev, na katere je mogoče napredovati v hierarhični strukturi, tisti na oblasti ustvarjajo konflikt in zmedo, iz katere zase z lahkoto črpajo dobiček.

In kam vse skupaj vodi?

“We are fast approaching the stage in the ultimate inversion: the stage where the government is free to do anything it pleases, while the citizens may act only by permission; which is the stage of the darkest period of human history; the stage of rule by brute force.”
~Ayn Rand

Medtem ko bi ljudje lahko stopili skupaj in naredili konec vladavini teh vampirjev in njihovega destruktivnega psihopatskega sistema, pa so že tisočletja izpostavljeni sistematičnemu načinu obravnave, ki spodbuja ubogljivost, pohlevnost in neumnost.

“It is to be expected that advances in physiology and psychology will give governments much more control over individual mentality than they now have even in totalitarian countries. Fichte laid it down that education should aim at destroying free will, so that, after pupils have left school, they shall be incapable, throughout the rest of their lives, of thinking or acting otherwise than as their schoolmasters would have wished… Diet, injections, and injunctions will combine, from a very early age, to produce the sort of character and the sort of beliefs that the authorities consider desirable, and any serious criticism of the powers that be will become psychologically impossible. Even if all are miserable, all will believe themselves happy, because the government will tell them that they are so.”
~Bertrand Russel

Današnji sistem obveznega šolstva je klasičen primer »izobraževalnega« sistema, ki je izrecno zasnovan tako, da ljudi spreminja v človce. Da o hrani, fluoru in obveznem cepljenju sploh ne govorim.

Šola samoupravljanja

Kako ljudi pripraviti do tega, da bodo kar sami, in to za povrh še prostovoljno, začeli izvajati želeno politiko samo-nadzora in že v kali zatrli vsako individualno pobudo?

Kot kaže spodnji primer, mala malica!

Začneš s kletko s petimi opicami. V kletko na vrvico obesiš banano in pod njo postaviš lestev.

Ne bo dolgo, ko se bo ena opica približala lestvi, da bi po njej splezala do banane.

Takoj, ko se opica dotakne lestve, poškropi vse ostale opice z mrzlo vodo.

Ko bo čez nekaj časa druga opica poskusila splezati na lestev, ponovno poškropi vse druge opice z mrzlo vodo.

Ne bo trajalo dolgo, pa bodo vsak poskus plezanja po lestvi preprečile kar druge opice same.

Drugi korak. Odstrani eno opico iz kletke in jo nadomesti z novo.

Nova opica zagleda banano in hoče splezati na lestev.

Na njeno velikansko zbeganost druge opice planejo nanjo in jo pretepejo. Poskusi še enkrat in zgodba se ponovi. Novi opici hitro postane jasno, da bo tepena, če bo poskusila splezati na lestev.

Tretji korak. Odstrani še eno od prvotnih petih opic in jo nadomesti z novo opico.

Novinka se napoti proti lestvi in druge opice jo takoj napadejo.

Prejšnja novinka pri tem energično sodeluje.

Četrti, peti in šesti korak. Odstrani tretjo od prvotnih petih opic in jo nadomesti z novo opico, nato četrto in nato še peto.

Vsakokrat, ko se najnovejša opica napoti k lestvi, jo druge opice napadejo.

Večina opic, ki sodeluje v napadu, nima pojma, zakaj je plezanje po lestvi prepovedano.

Prav tako se jim niti ne sanja, zakaj sodelujejo pri napadu na najnovejšo opico. Potem, ko ni v kletki nobene opice iz prvotne skupine, nobena od opic v kletki ni bila deležna mrzle prhe.

Ne glede na to se nobena opica nikoli več ne približa lestvi, da bi prišla do banane.

Zakaj ne?

Zato, ker kolikor vedo, tukaj tako pač je.

Nihče več se ne vpraša po smislu – velja samo tisto, kar se splača. In izkušenim opicam je povsem jasno, da se plezati po lestvi ne splača.

Kjer se prepirata dva

Uporabljeni princip pa ni omejen samo na opice, ampak se je izkazal za enako uporabnega tudi pri ljudeh.

Princip »kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima«, je že vse od pradavnine glavno in vsesplošno uporabljano orodje pri zatiranju, obvladovanju in ohranjanju ljudi v stanju podrejenosti in nemoči v vsaki državi na planetu.

“Sometimes I wonder if the world is being run by smart people who are putting us on, or by imbeciles who really mean it.”
~ Mark Twain

Tiste človce (»izkušene opice«), ki najbolj energično, brez vprašanj in ugovorov vesti obvladujejo svoje sojetnice, in (se) nikoli ne vprašajo o (ne)smislu svojega početja, so seveda ustrezno nagrajene: zasedejo bolj ali manj ugledne položaje v sistemu birokracije, ki zagotavlja nemoteno delovanje in izpolnjevanje ciljev vladajočih struktur.

Dejstvo je, da se ogromna večina ljudi na svetu že od pamtiveka obnaša kot zgoraj opisane opice v kletki, ki v podzavestni grozi pred kaznovalnimi ukrepi nevidnega ječarja, ki jih same nikoli niso doživele niti o njih ne vedno ničesar, še vedno iz generacije v generacijo nezgrešljivo skrbijo za to, da nobena od sojetnic niti pomisli ne, da bi posegla po banani pod stropom. In tako bo, dokler jim ne bo v nekem trenutku kapnilo: »Vse smo Khaled Said«. Potem se bodo najbrž steple na lestvi v bitki za banano.

Takrat bo zanimivo videti, kaj bo naredil ječar. Če bo ukrepal preveč neposredno, se bo razkrinkal – in opice bodo morda (čeprav so možnosti za to res zelo, zelo majhne) dojele, da so v zaporu in v zvezi s tem kaj ukrenile. Zdaj se namreč ne ukvarjajo s tem vprašanjem. Vsaka opica v kletki ima izključno eno samo skrb in poslanstvo, ki okupira vso njeno energijo 24/7:  da budno pazi, da se nobena od opic niti slučajno ne bi niti približala lestvi, ki vodi do banane.

Edina zmagovita poteza

Kot človek oziroma utelešeno duhovno bitje v človeški podobi morate vedeti, da je ne glede na to, v kateri državi živite, obstoječi sistem oblasti vaš sovražnik, katerega glavni namen in cilj je, da vam zlomi duha, vas zasužnji ter ustvarja in vzdržuje pogoje za to, da dokler ste živi pridno proizvajate obilico hrane za parazita.

Prav zato je bistveno, da na vseh ravneh sistemu odrečete sodelovanje in ga po možnosti zaobidete ob vsaki priložnosti.

Sistem ne more obstajati in delovati brez vaše pomoči.

Ste na primer zaposleni v vojski, policiji, državni upravi ali kje drugje v javnem sektorju? Morda delate v banki ali zavarovalnici? Ali v firmi, ki se ukvarja z izdelavo ali prodajo okolju ali zdravju škodljivih snovi ali izdelkov oziroma v postopkih izdelave onesnažuje okolje ter zastruplja telesa in miselnost svojih delavcev, ki jih za povrh še mizerno plačuje? V korporaciji, ki posnema, podpira, propagira ali promovira tako početje in ga za dobro mero še prikazuje kot nekaj hvalevrednega in koristnega? Predstavljajo tovrstne institucije za vas neposreden ali posreden vir dohodka? Se poslužujete izdelkov in storitev, ki jih nudijo? Če je tako, potem lastnoročno gradite in vzdržujete svojo ječo ter podaljšujete svoje bivanje v njej.

Tako je, kakor je izračunal računalnik WORP:

“…a strange game. The only winning move is not to play.”

Roboti so med nami

Človekov največji in najnevarnejši sovražnik niso mednarodni bankirji, ki vlečejo niti izza kulis. Prav tako niso človekov glavni sovražnik brezvestni politiki, kralji, diktatorji, generali, religiozni patriarhi in tajkuni v svojih neskončnih rundah igre Črnega Petra. V bistvu ne eni ne drugi nimajo nobene prave moči. So samo posode brez duha, ki izvajajo načrte parazitskih bitij iz neke druge gostote zavesti, ki so za evolucijo stvarstva prav tako pomembna kot človek. Gledano v odstotkih prebivalstva je število psihopatov še vedno zanemarljivo. Z njimi lahko opravimo. Vemo, kdo je kdo in kaj je kaj. Meje so jasne. Niso oni tisti, ki človeka najbolj ogrožajo.

Resnično grožnjo človeku kot ustvarjalnemu bitju predstavljajo množice človc – komatoznih avtomatov, ki niso ne na eni ne na drugi strani – če pa že morajo izbirati, se vedno znova postavijo na stran oblastnikov, surovežev, psihopatskega sistema, torej tistega, kar ima večjo fizično moč. Človce sprejemajo in brez ugovora izvajajo ukaze –  tudi, ko gre za pomore, mučenja in grozodejstva brez primere. Nešteti primeri iz zgodovine (tako davne kot tudi nedavne) kakor tudi številni psihološki poskusi neizpodbitno dokazujejo, da nečlovečnost človc ne pozna meja.

Ne moremo se izogniti grozljivi resnici, da večina v sebi nima duhovne moči za resnično človečnost. Njihov organ vesti oziroma človečnosti je zatrla nasilna, tekmovalna družba, katere cilj je proizvodnja ubogljivih, standardiziranih robotov.

Človekov glavni sovražnik so torej horde človc, ki slepo sledijo svojim gospodarjem. V svojem komatoznem stanju predstavljajo človce temelje piramide nadzora, osnovne gradnike, ki piramido oblasti držijo pokonci. S svojo nečlovečnostjo so nevarne predvsem zaradi svoje številčnosti. Na ravni zavesti imajo človce namreč osnovno pomanjkljivost: nesposobnost dojemanja pojma smiselnosti. In prav zato bodo vedno stopile na stran oblastnikov, proti človeku.

V bistvu ljudje živ(otar)imo zaprti v parazitovi kletki, skupaj s človcami. Med slednjimi najdemo številne bližnje prijatelje in sorodnike, še več pa je tistih iz širše skupnosti. Človce so se vsak trenutek pripravljene prilizovati paznikom ter (v upanju na kakšen skromen priboljšek ali dodaten privilegij zase) prijaviti, odvleči na sramotilni oder in kamenjati do smrti vsakogar, ki bi izrazil kakršnokoli revolucionarno težnjo ali pobudo k odporu. Največkrat pa to storijo celo samo zato, da bi poravnale kakšno staro, po možnosti povsem namišljeno zamero. Pravite, da se v civilizirani državi, kot je Slovenija, to ne dogaja in se nikoli ne bi moglo zgoditi? Vprašajte žrtve povojnih pobojev ali Dachauskih procesov, pa zapornike na Golem otoku. Pravite, da se je to dogajalo v komunistični Jugoslaviji in da primerjava ni ustrezna? Potem vam predlagam, da se spomnite atentata na predsedniškega kandidata Krambergerja… ali brutalen napad na novinarja Petka. Že to, da nam je zaprt dostop do vsebine državnih arhivov, pravzaprav čisto vse pove.

Pomlad človeškega naroda?

Pojma nimam, kako daleč se bo plamen uporništva razplamtel na Bližnjem Vzhodu, ali kaj bo sledilo.

Toda ali gre res za duhovno prebujenje?

Po mojem mnenju je to zelo malo verjetno. Veliko več možnosti je, da gre pri »demokratizaciji« Bližnjega vzhoda za klasičen primer »z dežja pod kap«.

Seveda obstaja možnost, da se motim in iskreno upam, da je res tako. Za tiste, ki jih to zanima, so pogledi Dr Callemana na zadevo (Will the turmoil in the Arab world come to an end? in Mubarak Steps Down) vsekakor vredni pozornosti.

Ne vem, kaj namerava parazit in kakšna navodila bo dal ječarjem. Nisem obveščena o tem, kateri ječarji bodo izgubili službo in kdo jih bo zamenjal. Vendar ne dvomim, da obstajajo načrti za vse možne primere.

Kakor je nekoč lepo povedal F. D. Roosevelt, nobena stvar v politiki ni naključje.

Če se nekje dogajajo demonstracije in spremembe režima, potem se lahko zanesete, da je to zato, ker parazitu v danem trenutku tako ustreza. Konec koncev so zaradi čustev, ki se pri tem sproščajo, za parazita taki dogodki prava pojedina.

Kakorkoli že, eno je jasno:

JAZ sem Khaled Said.

VSI smo Khaled Said.

Isto sranje, drugo pakovanje

Ne glede na družbeni red ali konkretne osebe na oblasti smo skozi vso znano zgodovino ljudje v bistvu vedno bili in še vedno smo v eni in isti situaciji. Parazit – nevidna sila za zaveso, ki režira predstavo – je še vedno prisoten, močnejši in mogočnejši kot kdajkoli prej. Imena in obrazi njegovih valptov in biričev se spreminjajo, naravnanost pa ostaja enaka: skrbno nadzorovana proizvodnja negativnih čustev prebivalcev na ravni planeta in posameznika.

Nekoč so bili na vrhu vidne piramide faraoni, danes imamo predsednike držav, predsednike vlad in kralje. Nekdanje svečenike so zamenjale organizirane religije in banke. Že površne raziskave vam bodo hitro pokazale, kako so praktično vse države na svetu v bankrotu, kako veliko moč daje denar skrivnim organizacijam, in kako skupinice ljudi usmerjajo in nadzirajo vse dogajanje na Zemlji.

In potem je tu vojska, ki razpolaga z orožjem in tehnologijo, o kateri se nam niti sanja ne. Medsebojno zagotovljeno uničenje je zanimiv koncept. Vojska je očitno pod neposredno komando parazita, saj je ves namen njene prisotnosti ta, da človeka razčloveči in mu za vse večne čase odvzame suverenost in svobodno voljo.

Seveda pa ne smemo pozabiti na množice – človce, ki kot vedno igrajo vlogo sužnjev in topovske hrane.

Kakor vidite, se v osnovi ni spremenilo nič. No, morda so orodja masovnega uničenja nekoliko drugačna. Nekoč so bili v tem smislu zelo ustrežljivi »bogovi«. Lahko so spremenili orbito planeta ali povzročili obrat polov. So bitja, ki lahko dobesedno ustvarijo sončni sistem. Lahko premikajo planete in lune in jih postavljajo, kamor hočejo. Tesla je jasno povedal, da tehnologija za to vsekakor obstaja.

Če se bodo razmere na planetu dovolj poslabšale (in če je verjeti analizam, ki jih dela clif high, gre vse v tej smeri), bodo človce na kolenih prosile za »odrešenje«.

Problem je v tem, da se tisti, ki ne sprejme odgovornosti za svoje življenje in nekomu drugemu dovoli, da ga »reši«, odreče evolucijskemu razvoju.

Kaj je pravzaprav cilj in namen evolucije človeka?

Človekova evolucijska usoda je za-vestno so-ustvarjanje sveta, postati resnično samo-za-vesten, sprejemati lastne odločitve, biti odgovoren samemu sebi, brez prisile in uklanjanja neki višji avtoriteti.*

Varujte se človc. Zavedajte se, da je njihovo duhovno prebujenje zelo vprašljivo. Dokler so v komi, so vaš sovražnik.

Seveda je jasno, da na meta ravni nimamo sovražnikov in da smo vsi eno v orjaškem kozmičnem plesu, čudovite holografske projekcije ozaveščenega uma v eter. Toda kar se mene tiče, sem trdno odločena, da svojo vlogo v tej igri odigram častno in da sem vedno in povsod zvesta tistemu, kar je prav, kot pritiče na božič rojeni odposlanki Svetlobe v svetu teme, zatiranja in nevednosti. Stojim za tistim, kar je prav, in stojim pokončno.

Najvišji možni dosežek

Ne pozabimo, da vsi ljudje, kar nas je tukaj, izhajamo iz rodbine zmagovalcev. Smo neposredni potomci stvarnika.

Za človeka je naravnost sramotno, če si za najvišji življenjski cilj postavi izboljšati svoj položaj in bivalne razmere v parazitovem  zaporu, namesto da bi si prizadeval za svobodo in suverenost, ki bi mu omogočila izpolnitev njegovega poslanstva kot duhovnega bitja.

Ko se ozrem naokoli, ne morem in nočem verjeti, da je to, kar imam pred očmi, resnično najvišji možni dosežek vseh človekovih prizadevanj in ambicij. To naj bil izraz človekove esence? Podoba človeštva, ki jo gledam, je tako pod kritiko, da jo lahko označim zgolj kot bedno karikaturo.

Nekaj ali nekdo nas je označil za požrešne prašiče in nam pod nos nasul “brezplačno” koruzo. Naše zlate krožnike in srebrn pribor je zamenjal s koritom, planet pa spremenil v svinjak.

Toda sama trdno verjamem, da v človeku živi nekaj, česar ni mogoče onečastiti ali uničiti. Nekaj, kar je močnejše od vseh porazov in od vseh nadlog, ki pestijo našo vrsto.

Vsa norost in ignoranca, ki smo ji priča na politični, gospodarski, zdravstveni sceni na državni in globalni ravni, je samo dokaz popolne zgrešenosti  in nesmisla parazitovega psihopatskega sistema – in človekove udeležbe v njem. Tudi vsakršen poskus spremembe sistema “od znotraj” je seveda mogoče označiti samo kot popolno norost.

Kako že gre definicija norosti? Ko nekdo vedno znova počne eno in isto stvar in vsakokrat pričakuje drugačen rezultat. Norec, ki dovolj dolgo vztraja pri svoji norosti, bo morda v nekem trenutku doživel razsvetljenje in postal modrec. Obstajajo pa tudi drugi načini, da človek pride do modrosti.

Nihče ne more (za)sijati v vsej svoji veličini, dokler ima zapackan um, dušo in telo, trpi za selektivno slepoto oz. anosognozijo (Dunning-Krugerjev sindrom), čigar glava ni na pravem mestu, in ki za povrhu še ne pozna na uro.

Če ste v tem trenutku na tej spletni strani in berete ta članek, potem za to obstaja razlog. Nehajte se torej skrivati v množici in se pretvarjati, da ste človca. Ne glede na to, kakšen je vaš izgovor, to namreč nikomur ne koristi, še najmanj pa vam in vašim najbližjim.

Zbudite se.

Spravite se pokonci in postanite človek

Kako?

Predpogoj za to, da sploh zberete potrebno moč za to, kar morate storiti in da hkrati ne končate kot Khaled Said, je:

• Da svoje telo nehate obremenjevati z elektromagnetnim in drugim sevanjem ter hrano in kemikalijami, ki niso skladne z vašim (epi)genetskim ustrojem in trenutnim stanjem organizma, in zato obremenjujejo vaš imunski, prebavni, presnovni, hormonski in živčni sistem, znižujejo raven razpoložljive energije ter programirajo vaše gene in celice za bolezen, degeneracijo in zgodnjo smrt.

• Da očistite telo patogenov, toksinov, in napačno kodiranih fizioloških informacij, ki vam mračijo um.

• Da se osvobodite energetskih blokad čustvenih travm, ki vas držijo v preteklosti.

• Da z nastavitvijo atlasa postavite glavo na pravo mesto in tako omogočite nemoten pretok energije in zdravo signaliziranje po vsem telesu.

• Da začnete svet zaznavati in dojemati sinhrono in v realnem času ter črpati navdih iz enotnega polja zavesti, ne pa delovati odrezano od vesti in zgolj s polovico možganov, v kateri so shranjeni sami zastareli podatki.

Glede na to, koliko je ura, resnično ne gre odlašati niti trenutka več.

Prvi korak? Začnite živeti skladno z vašim nutrigenomičnim profilom^® še danes.

Glavo pokonci! Zmaga je zagotovljeno naša.

Copyright © nataša klarič

* Pojasnilo k trditvi “Človekova evolucijska usoda je za-vestno so-ustvarjanje sveta, postati resnično samo-za-vesten, sprejemati lastne odločitve, biti odgovoren samemu sebi, brez prisile in uklanjanja neki višji avtoriteti.”
Z izjemo avtoritete stvarnika, seveda. Gre za zavestno (fraktalno) soustvarjanje človeka-posameznika v smislu stvarnikove stvaritve, s stvarnikom, brez posredništva (npr. religioznih ali posvetnih institucij ali drugih oseb).

Opomba avtorice:

Zgoraj obravnavana problematika je zelo dobro raziskana in nesporna. Navedene spletne povezave v besedilu nudijo zgolj izhodišče za nadaljnje raziskave vedoželjnega bralca.

Bralci, ki želijo komentirati moje objave, lahko pošljejo svoj komentar na info@nutrigenomika.info

Piše: Nataša Klarič

Pred kratkim je mojo pozornost pritegnilo naslednje vprašanje, ki ga je na internetnem forumu zastavila neka mamica:

»Otroka poskušam hraniti kar se da zdravo, brez salam, paštet, konzerv, a je sedaj, ko je začel hoditi v vrtec tega konec. Jedilnik mi nikakor ni všeč, vsakodnevno je na jedilniku meso (faširano v omaki, polpete, golaž, salama za zajtrk, hrenovke). Pred dnevi, ko sem ga prišla iskat, so za malico jedli smokije (star je 15 mesecev). Tudi kruh pri vsakem obroku se mi zdi samo mašilo, da so otroci siti. Ko sem to omenila vzgojiteljici, je rekla, da jedilnik sestavlja strokovnjakinja in da upošteva prehrambno piramido. Sama sem kar obupana in ne vem, kaj lahko storim. Prosila sem, da mu za pit ne dajejo sladkanega čaja in naj je kruh samo za malico. Nočem biti preveč zaščitniška, a dokler ne pozna sladkarij, paštet, čokolad ipd. se mi zdi škoda, da kar opustim zdravo hrano. Kaj lahko storim?«

Sodeč po komentarjih in razpravi, ki je sledila, gre za vse kaj drugega kot zanemarljiv problem.

Kot sem že večkrat poudarila v prejšnjih objavah in zlasti v prispevkih PREHRANA KOT ORODJE PROGRAMIRANJA VAŠIH GENOV: Nutrigenomika in epigenetika v rokah psihopatov ter PREHRANA KOT ORODJE PROGRAMIRANJA VAŠIH GENOV: Nutrigenomika in epigenetika za višjo kakovost življenja, so učinki sodobne »instant« prehrane za vse nas naravnost uničujoči, a to še zlasti velja za dojenčke in otroke.

Čeprav so predvsem odrasli tisti, ki težijo k »zdravemu« načinu prehrane, pa epigenetske študije in raziskave kažejo, da je učinek prehrane daleč največji na strukturo in delovanje mladega, hitro razvijajočega se organizma. Najbolj daljnosežne posledice na človekov razvoj ima torej prehrana, ki je je deležen kot zarodek in nato v prvih letih življenja.

Zakaj?

V hitro rastočem telesu se večji odstotek hrane porabi za gradnjo tkiv in organov, medtem ko se pri odraslih vsa presežna energija, ki se ne porabi sproti, pretvori v maščobne zaloge.

Otroške bolezni moderne dobe: alergije, avtizem, celiakija, diabetes

Vsak, ki je kdaj vstopil v čakalnico ambulante za bioresonanco, polno majhnih otrok, se nad endemičnostjo pojava alergij v zadnjih letih lahko samo zgrozi. Danes se mnogi otroci že rodijo alergični ali preobčutljivi na celo vrsto snovi. Sama sem za alergije in celiakijo prvič slišala šele v 1980-ih, ko sem šolanje že zaključila: v moji generaciji tega preprosto ni bilo, pa tudi za avtizem, diabetes, rak in druge motnje in bolezni, ki so neverjetno pogoste med današnjimi otroci in mladino, niti jaz niti moji sovrstniki praktično nismo vedeli.

Kaj se je spremenilo?

Na kratko povedano:

Današnji otroci jedo povsem drugo, se pravi bistveno bolj industrijsko pridelano, predelano in pripravljeno hrano polno sladkorja in škodljivih kemikalij, živijo v neprimerno bolj kontaminiranem okolju in so izpostavljeni bistveno višji ravni najrazličnejšega sevanja. Pa tudi cepljeni so bistveno prej, bistveno bolj pogosto in proti bistveno več boleznim, kot smo bili mi – in to s cepivi, ki povsem po nepotrebnem obremenjujejo imunski sistem in zaradi vsebnosti živega srebra ali aluminija dokazano povzročajo poškodbe možganov in živčnega sistema.

Otroci so kar štirikrat bolj nagnjeni k alergijam kot odrasli

Ne preseneča, da je smrtnost zaradi alergične reakcije na hrano največja  prav pri otrocih. Največ reakcij na nove alergene v hrani zasledimo pri otrocih, mlajših od dveh let. Celo neznatne količine alergenov so lahko usodne. Kako je to mogoče? Po raziskavah Dr D’Adama lahko prisotnost neustreznih snovi v prehrani, ki reagirajo z antigenom otrokove krvne skupine, vpliva na razvoj dojenčkovega črevesja. Najpogostejša posledica? Izguba integritete prebavnega trakta, ki se tipičo izraža kot celiakija (alergija ali intoleranca na gluten).

Naša vedno bolj hranil osiromašena prehrana – od monokulturne pridelave, hitre hrane, močno predelane, industrijsko pripravljene hrane, gensko spremenjene krme in živil, kontaminacija s pesticidi, herbicidi in drugimi kemikalijami, antibiotiki, težkimi kovinami, do barvil, konzervansov, arom – in zmanjšan vnos neonesnaženega, biodinamičnega sadja in zelenjave, ima zelo negativen vpliv na naše zdravje. To je velik problem zlasti pri otrocih in mladini, pri katerih se telo šele razvija.

Glavni krivci

Če odštejemo posameznikovo specifiko, kot jo določa krvna skupina (oz. nutrigenomični profil^®), so v splošnem najbolj problematična spodaj navedena živila in dejavniki, še zlasti, ker so prisotni praktično v vsej industrijsko pripravljeni hrani, od mesnih izdelkov, omak, juh, namazov, prigrizkov, napitkov pa do piškotov, čokolade in drugih »priboljškov«. To velja tudi za izdelke v trgovinah z zdravo prehrano, ki so označeni kot »ekološko pridelani«, »bio«, »naravni« in »zdravi«.

• WGA, gluten v pšenici in drugih žitih, ter lektini in aktivatorji lektinov (kazein, albumin, dodatki s prefiksom “gumi” – n.pr. gumiarabikum, gumi guar) in druga antihranila, ki jih najdemo zlasti v zlasti polnozrnatih žitih, stročnicah, oreških in semenih. V tem smislu so najbolj problematična živila pšenica (med vsemi žiti vsebuje daleč največ glutena in WGA), koruza (povzroča pomanjkanje vitamina B2) in nefermentirana soja (seznam negativnih učinkov je tako obsežen, da bi se soja pravzaprav morala imenovati hudičevo seme).
• Pasterizirano in homogenizirano mleko, reciklirano (trajno) mleko, in izdelki iz takega mleka. Spremenjena sestava naravnega mleka je za človeka neprebavljiva, povzroča motnje v presnovi kalcija, alergije, neplodnost in vrsto drugih zdravstvenih težav.
• Hidrogenizirane, hidrolizirane in druge škodljive maščobe (n.pr. palmova maščoba): poleg žit in pasteriziranega/homogeniziranega mleka največji povzročitelj vnetij, ki vodijo v bolezni srca in ožilja.
• Živila z visokim glikemičnim indeksom in sladkor v vseh oblikah (obremenjujejo imunski sistem in ustvarjajo zasvojenost), zlasti fruktoza (med drugim povzroča debelost, diabetes, visok pritisk in putiko).
• Arome, barvila, konzervansi, in drugi dodatki (E-ji) v industrijsko pripravljeni hrani. Sem spadajo tudi MSG (ki je pogosto skrit pod drugimi imeni) in drugi ekcitotoksini (aspartam, L-cistein, sulfiti). Povzročajo propadanje možganov in s tem celo vrsto vedenjskih in zdravstvenih motenj. Seznam tovrstnih škodljivih kemikalij si lahko ogledate tukaj.
• Hrana, pridobljena od živali, ki so uživale zanje nenaravno krmo (n.pr. z žiti krmljeno govedo, s sojo krmljene kokoši). Toksični stranski produkti presnove nenaravne krme zaidejo v meso, jajca ter mleko in mlečne izdelke, ki posledično niso več tisto, kar naj bi po sestavi bili, in pri človeku povzročajo množico zdravstvenih težav.
• Gensko spremenjena živila in hrana, pridobljena od živali, ki so uživale gensko spremenjeno krmo. GSO dokazano povzročajo neplodnost, motnje v delovanju imunskega sistema, prebavne motnje, poškodbe organov, motnje v izločanju holesterola in insulina, neplodnost in pospešeno staranje. (Seznam ni popoln.)
• Fluor (v zobni pasti, mleku, in marsikje v svetu tudi v vodi iz pipe). Povzroča kalcifikacijo češarike in s tem pohlevnost in ubogljivost (ljudi spreminja v zombije).
• Težke kovine (cepiva, amalgamske zalivke). Povzročajo poškodbe možganov in živčnega sistema ter posledične zdravstvene težave.

Opomba: problematičnost snovi v gornjem seznamu je zelo dobro dokumentirana in nesporna. Navedene spletne povezave nudijo zgolj izhodišče za nadaljnje raziskave vedoželjnega bralca.

Otroci so bolj občutljivi na škodljiva anti-hranila in okoljske strupe

Kot sem podrobno opisala v seriji RAZBIJAMO MITE ZDRAVE PREHRANE: Neoluščeno, polnozrnato in surovo še ne pomeni tudi zdravo, mnoga povsem naravna, polnozrnata, nerafinirana živila rastlinskega izvora, kot na primer žitarice, oreški, semena, fižol, soja in druge stročnice, pa tudi nekatere gomoljike, vsebujejo obilico tako imenovanih antihranil, ki zavirajo ali onemogočajo njihovo pravilno prebavo in presnovo. V živilih, ki niso ekološko pridelana, pa seveda najdemo še težke kovine, pesticide, herbicide, fungicide in druge xenobiotike, poleg tega pa v vedno več primerih tudi izredno toksične nano-delce, da o spremenjeni DNK pri gensko spremenjenih organizmih sploh ne govorimo. Neoluščena, polnozrnata živila in presna prehrana mnogim povzroča najrazličnejše težave – od prebavnih motenj, preobčutljivosti in alergij pa do presnovnih motenj, debelosti, izgube mineralov in zmanjšane sposobnosti absorpcije vitaminov, kar vodi v podhranjenost in v končni fazi tudi v težke kronične bolezni. Pri otrocih prebavni trakt ni v celoti razvit, zato uživanje take hrane lahko povzroči trajne in nepopravljive zdravstvene posledice ne samo na prebavilih, ampak na celotnem organizmu.

»Nerazvita prebavila ali propustni epitelij prebavnih sluznic omogoča večjo prehodnost in stik z imunskim sistemom kot čvrsta stena normalnega, polno razvitega prebavnega trakta. [..] Tudi imunski sistem mora doseči zadostno stopnjo razvoja. [..] Prebavila in imunski sistem dosežeta stopnjo optimalnega delovanja med tretjim in petim letom starosti.«

Eric Brunner, epidemiolog

V tem kontekstu je zlasti problematično uživanje soje, ki se v različnih oblikah dodaja praktično vsej industrijsko pripravljeni hrani, tudi tisti za otroke. Estrogenu podobne snovi, ki so naravno prisotne v soji, lahko zlasti pri otrocih povzročijo motnje v razvoju in delovanju hormonskega sistema, kar lahko vpliva tudi na razvoj spolnih organov.

Otroci tipično uživajo velike količine mleka in mlečnih izdelkov

Že leta je znano, da imajo otroci, ki zaužijejo kravje mleko v prvih petih dnevih po rojstvu, 40 –50 krat večjo možnost, da zbolijo za diabetesom tipa 1. Nadalje mleko živali, predvsem tistih, ki jih hranijo z žiti in z gensko spremenjeno krmo namesto s travo, vsebuje velike količine hormonov in antibiotikov, in ima spremenjeno vsebnost hranil. Vir težav in stranskih učinkov predstavlja tudi pasterizacija in homogenizacija: od alergij na mlečne izdelke in vnetja žil, ki vodi v povišan holesterol in bolezni srca in ožilja, pa do motenj v presnovi kalcija, neplodnosti in še bi lahko naštevali.

Poleg tega obstaja močna povezava med občutljivostjo na gluten in negativne reakcije na (pasterizirane) mlečne izdelke. Pri večini ljudi se po četrtem letu starosti sposobnost prebave in presnove predvsem nefermeniranega kravjega mleka in  nefermentiranih mlečnih izdelkov zelo zmanjša. To zlasti velja za ljudi s krvno skupino O, ki predstavlja dobrih 40 % slovenske populacije. Človeško telo preprosto ne proizvaja dovolj encimov za razgradnjo mlečnega sladkorja in mlečnih beljakovin. Pasterizacija ta problem še poveča. Povsod tam, kjer ljudje uživajo velike količine zlasti pasteriziranega in homogeniziranega kravjega mleka, opažamo porast avtizma, prebavnih težav, alergij, bolezni srca in ožilja, in raka na dojki.

Zakaj?

Albumin in kazein v kravjem mleku aktivira oz. okrepi delovanje problematičnih lektinov v žitih, ki se pogosto uživajo v kombinaciji z mlečnimi izdelki (n.pr. kruh, zdrob, kaša, puding).

Škrob in sladkor

V povprečju vsaka porcija tipičnih otroških kosmičev vsebuje več kot 90 odstotkov priporočenega dnevnega vnosa sladkorja in škroba (ki se razgradi v sladkor), za fizično manj aktivne otroke.

Najnovejše raziskave kažejo, da industrijsko predelana in pripravljena živila hkrati programirajo človeške možgane – se pravi, spremenijo izraznost človekovih genov tako, da blokirajo center za zadovoljstvo. S tem dodatno povečujejo potrebo po sladkorju, soli in maščobi, kar vodi v vedno večjo potrošnjo tovrstne hrane in pravo zasvojenost, ki je povsem primerljiva z odvisnostjo od kokaina ali heroina.

V slovenskih porodnišnicah dajejo novorojenčkom glukozo še preden sploh okusijo materino mleko. Mlečne formule in industrijsko pripravljena hrana za dojenčke vsebujejo pretirane količine sladkorja in koruznega sirupa z visoko vsebnostjo fruktoze, kar pri dojenčkih ustvari zasvojenost na nenaraven okus industrijsko pripravljene hrane praktično od trenutka, ko se rodijo. Ko se v življenju srečajo s problemi, jih taki otroci niso sposobni reševati v okviru normalnih medsebojnih odnosov, ampak avtomatično iščejo rešitve v hrani, alkoholu, drogah – namesto da bi se o težavah pogovorili in si razčistili, kaj jih pravzaprav muči.

Kaj pa fruktoza in sadni sokovi?

Fruktoza povzroča visok pritisk, debelost in diabetes.

Sadni sokovi in brezalkoholne pijače z visoko vsebnostjo fruktoze povzročajo putiko

Študije varnosti uživanja hrane ne upoštevajo otrok

V praksi študije, ki ugotavljajo varnost uživanja neke hrane, ne upoštevajo otrok. Raziskave, ki jih financira industrija, se pogosto izvajajo na odraslih živalih namesto na mladičih, ki so bolj občutljivi. Namen? Prirediti rezultate in jih prikazati v lepši, varnejši luči.

Ker so negativni učinki toksinov in neustrezne prehrane največji prav pri otrocih, to pomeni, da so otroci pravzaprav poskusni zajčki. Če neka hrana ali snov predstavlja problem, je to zelo težko ugotoviti, saj pri mnogih boleznih traja zelo dolgo, preden se razvijejo.

Nevarnosti gensko spremenjene hrane

Gensko spremenjena živila so bolj nevarna za otroke kot za odrasle.

»Izmenjava genov med organizmi ima lahko za posledico neznane toksične učinke in alergije, ki bodo najbolj prizadele prav otroke.«

– Vyvyan Howard, specialistka za toksičnost in patologijo pri dojenčkih, Univerzitetna bolnišnica v Liverpoolu,, Združeno kraljestvo

»Gensko spreminjanje organizmov lahko pripelje do nepredvidenih škodljivih sprememb v hranljivosti živil. Učinke gensko spremenjene hrane je treba temeljito raziskati, preden se taka hrana znajde na krožniku nosečnic, doječih mater in dojenčkov.«

UK Royal Society

»Potencialna vsesplošna uvedba gensko spremenjenih živil v obliki hrane in dodatkov hrani, vključno s hrano za dojenčke, lahko pomeni vnos novih proteinov v telesa občutljivih otrok bodisi neposredno bodisi preko materinega mleka.«

Royal Society of Canada

Za kakšne proteine gre? Za nefunkcionalne beljakovine, iz katerih telo ne more zgraditi mišic, in ki v človeškem organizmu tipično povzročajo samo težave – od poškodb prebavil pa do presnovnih motenj. Gre torej za antihranila, ki jih pogosto najdemo na seznamu problematičnih lektinov.

In vendar navajanje uporabe gensko spremenjene krme pri živalih, katerih meso, mleko in jajca kupujemo, jemo in jih dajemo našim otrokom, ne samo da ni obvezno, ampak je celo prepovedano.

Gensko spremenjena hrana pri živalih dokazano povzroča neplodnost, motnje v delovanju imunskega sistema, prebavne motnje, poškodbe organov, motnje v izločanju holesterola in insulina, neplodnost in pospešeno staranje.

Ali resno verjamete, da ti učinki pri ljudeh čudežno izostanejo?

Dodatki (E-ji), MSG in drugi ekcitotoksini (aspartam, L-cistein, sulfiti)

V industrijsko predelani in pripravljeni hrani kar mrgoli raznih dodatkov – od konzervansov, arom, barv in drugih kemikalij. Medtem ko je uporaba teh substanc povsem zakonita, pa je njihova neškodljivost v dolgoročnem smislu, posamično ali v kombinaciji, povsem drugo vprašanje.

Za mnoge teh že skoraj samoumevno prisotnih E-jev (n.pr. natrijev nitrat, natrijev nitrit, BHA, BHT, aspartam, kalijev bromat) danes vemo, da povečujejo tveganje rakavih obolenj. Potem je tu cela vrsta xenoestrogenov – snovi, ki v telesu posnemajo estrogen in imajo celo vrsto negativnih učinkov na zdravje pri ljudeh, vključno z znižanim številom spermijev pri moških in povečanim tveganjem raka na dojki pri ženskah.

Barvila, ki se dodajajo živilom, in konzervans natrijev benzoat, ki ga najdemo v mnogih brezalkoholnih pijačah, sadnih sokovih in solatnih prelivih, povzročajo hiperaktivnost in zmanjšujejo sposobnost koncentracije pri otrocih. Barvila E102, E124, E110, E122, E104 in E129 povzročajo poškodbe možganov pri otrocih, ki vodijo v bistveno znižanje umskih sposobnosti (IQ).

MSG (mononatrijev glutamat, ki ga industrija prikriva pod množico različnih imen) in drugi ekcitotoksini (aspartam, L-cistein, sulfiti) povzročajo propadanje možganov in s tem celo vrsto vedenjskih in zdravstvenih motenj. Glutamat je prisoten v dodatkih E620, E621, E622, E623, E624, E625, E627, E631, E635.

Seznam tovrstnih škodljivih kemikalij si lahko ogledate tukaj.

Ali je potem kaj čudnega, da je danes obnašanje otrok praviloma zmedeno in zaskrbljujoče – od pomanjkanja koncentracije pa do hiperaktivnosti in celo množičnih pobojev svojih sovrstnikov? Mnogi teh simptomov so neposredno povezani s prehrano.

Zaključek?

Tipična hrana, ki jo otroci dobijo v vrtcu, niti slučajno ni zdrava prehrana.

In to še ni vse.

Otroci imajo občutljiv imunski sistem

Otroci imajo občutljiv imunski sistem in hitreje utrpijo negativne posledice, kadar antibiotiki izgubijo svojo učinkovitost zaradi prisotnosti na antibiotike odpornih genov v gensko spremenjeni krmi živali, katerih meso, mleko in jajca so namenjeni za človeško potrošnjo.

Dojenčki in otroci so zelo občutljivi na rakotvorne snovi

Redna izpostavljenost tovrstnim substancam lahko spodbudi prezgodnjo rast določenih tkiv in organov pri dojenčkih, kot je na primer pojav prsi pri majhnih otrocih.

Toksičnost plastične embalaže, izdelkov za nego telesa in čistil

Otroci se lahko odzovejo na bistveno manjšo dozo toksinov kot odrasli. Izpostavljenost hormonom ali motilcem žlez z notranjim izločanjem ima lahko zelo negativen vpliv na normalen razvoj. Tipične snovi, ki spadajo v to kategorijo, najdemo v plastični embalaži (BPA) in izdelkih za nego telesa.

Mnoge teh snovi so znani karcinogeni, ki povzročajo raka pri otrocih in hormonsko-pogojenih rakavih obolenj. Nekatere povzročajo astmo, prirojene telesne okvare, zgodnjo puberteto, motnje pri učenju, motnje v delovanju živčnega sistema in neplodnost.

Težke kovine in poškodbe možganov

Za otroke so izrazito problematične tudi težke kovine, saj povzročajo okvare in motnje v razvoju živčenega sistema (avtizem); v organizem pridejo predvsem s cepivi.

Sodobna družba je bolna družba

Kakšne so možnosti, da danes nek otrok dobi avtizem? Po uradnih statistikah sodeč, večje kot kdajkoli v zgodovini človeštva.

Kakšne so možnosti, da danes človek zboli za rakom? Kot priča tale dokument in naslednji citat, večje, kot kadarkoli prej:

Število obolelih za rakom narašča, pri čemer gre krivce iskati zlasti med okoljskimi dejavniki:

• Izpostavljenost pesticidom in drugim kemikalijam.
• Farmacevtski preparati.
• Industrijsko predelana in pripravljena hrana (poleg kemikalij v embalaži).
• Brezžične telekomunikacijske tehnologije, elektrosmog, in izpostavljenost sevanju medicinskim napravam.
• Debelost, stres in pomanjkanje spanja (motnje v cirkadijskem ritmu)..
• Pomanjkanje sonca in uporaba sredstev za sončenje z zaščitnimi faktorji.

Seznam ni popoln, toda kakor kažejo arheološke raziskave, rak ni »naravna« bolezen in glavnega razloga zanjo prav gotovo ne gre iskati v genih.

Vedno več študij kaže, da ima prehrana in življenjski slog velik vpliv na razvoj in preprečevanje bolezni sodobnega časa.

Ljudje vse preradi odgovornost za svoje zdravje in življenje prepuščamo tistim, ki izkoriščajo naše osnovne potrebe za preživetje in tako kujejo dobiček zase – na naš račun. Kontaminacija osnovnih virov hrane, uvajanje gensko spremenjenih organizmov, namerna kontaminacija vode, hrane in zraka slabijo našo kolektivno moč, nam jemljejo svobodo, suverenost in človeško dostojanstvo, ter povečujejo našo odvisnost.

Celotno prebivalstvo našega planeta je žrtev kemijskega orožja. Nevarni in pogosto smrtonosni toskini – od aspartama do fluorida, od GSO, živega srebra, pesticidov, plastke, pa do koruznega sirupa z visoko vsebnostjo fruktoze in kloniranega mleka – so postali del našega okolja in nam uničujejo telo, pa če nam je to všeč ali ne. Mnoge substance, ki smo jim hote ali nehote izpostavljeni 24 ur na dan, 7 dni na teden, povzročajo sterilnost, prenizko težo novorojenčkov, spontane splave, nenormalno majhnost ali deformiranost novorojenčkov, odpoved organov, raka, tumorje na možganih, pa tudi neposredno smrt.

Tisto, česar ne veste o »hrani« v trgovinah, menzah, restavracijah, šolah in vrtcih, vam lahko še kako škodi.

Za hlapce rojeni

Poslanstvo slovenskega vzgojno varstvenega sistema je skrb za ohranjanje, vzdrževanje in širitev temeljnih slovenskih vrednot in tradicij. In kaj je Slovencu največja vrednota? Delo, pridnost, marljivost. Kot je odlično povzel nesmrtni Ivan Cankar:

»Za hlapce rojeni,

za hlapce vzgojeni,

ustvarjeni za hlapčevanje!«

Še celo Slovenci, ki se odpravijo v tujino, tam živijo življenje Lepe Vide.

Zakaj je vzdrževanje vrednot in tradicije hlapčevanja državi tako pomembno?

Zato, ker se bogastvo države – zlasti pa zadolžene države, ki se zanaša na produktivno delo bodočih generacij za odplačevanje strmo naraščajočih obresti za svoj iz dneva v dan večji dolg – meri v številu državljanov – pardon, sužnjev – ki jih ima država v lasti. Prav zato od te države in njenih institucij, zlasti pa ne od njenega vzgojno-varstvenega in zdravstvenega sistema, ne gre pričakovati niti razumevanja niti podpore za tisto miselnost, pobude in predloge, ki bi ljudem omogočili preobrazbo v svobodna in zdrava bitja, ter uresničevanje njihovega duhovnega poslanstva. Svobodni in zdravi ljudje namreč ne bi več delali v interesu in za račun države oziroma parazita, ki mu ta država služi, ampak bi državo in njene sisteme podredili svojim ciljem.

Resnični namen dodajanja fluora v zobno pasto, mleko in v mnogih državah po svetu tudi v vodo iz pipe, niso bolj zdravi zobje, ampak oslabitev vaše moči, volje in sposobnosti, da bi se uprli dominaciji, nazoru in izgubi svobode.

Če mislite, da plačujete zdravstveno varstvo, vrtec in šolo za to, da bodo poskrbeli za zdravo prehrano vaših otrok in zaščitili njihove in vaše interese, potem ste še bolj naivni kot Skrbna Mamica, ki je na svojo dobronamerno sodelovanje na forumu od moderatorke Tanč, dr. med., specialistke pediatrije in specialistke šolske medicine, dobila očitek in kritiko, da je ortoreksična:

»Ko sem morala dati otroka v vrtec, mi je bilo zelo hudo…. v našem vrtcu kuhajo vse na margarini (škodljivost trans maščob, še posebej za otroka do 3.leta poznamo). Marsikateri otrok je dojen do vstopa v vrtec, si predstavljate, iz maminega mleka pade na industrijsko homogenizirano pasterizirano??? In da ne govorim o sladkarijah v vrtcu.. pa o Čokolinih itd…

…doma sama delam pirine testenine, pečem pirin fermentiran kruh z lanenimi semeni, ovsenimi in drugimi kosmiči, delam sama namaze, sladke (z javorjevim sirupom, medom, rožiči, olupljenimi in mletimi mandlji…) in slane iz svežega ovčjega sira, z dodanimi zelišči… Pečem pecivo s temno čokolado, posuto z mletimi mandlji, s suhim sadjem, pecivo brez uporabe maščob, belega sladkorja in tudi pecivo brez glutena. Jemo le domače meso, doma izdelane hrenovke iz 100% mesa in himalajske soli in vode, ničesar drugega, brez konzervansov, barvil in svinjine, soje itd. Sama pečem tudi pirine palčke in drugo drobno slano pecivo. Pri kuhanju uporabljam himalajsko sol, zdrave nepregrete maščobe in pa maščobe, ki ne tvorijo trans nasičenih maščob pri segrevanju. Ne uporabljam pšenice oz. pšenične moke. Mlečne izdelke le iz surovega mleka, delam sama skuto, jogurte, sirotko… uporabljam domače sadje in zelenjavo. Še bila lahko pisala, pa da ne bom za koga prenaporna, bom raje končala:)))))) Skratka, če koga zanima vse to, mi lahko piše….en lep pozdravček vsem!!!!!

Skrbna mamica«

Odgovor prej omenjene pediatrinje, ki očitno spada med tistih 90 % zdravnikov, ki se nikoli niso poglobili v vplive krvne skupine na (ne)ustreznost nekaterih živil na človeka, kaj šele v epigenetiko in vplive prehrane nosečnic, doječih mater, dojenčkov in otrok na njihovo zdravje in zdravje njihovih potomcev:

»Moram pripomniti, da je tudi pretirano ukvarjanje s hrano in iskanje nepravilnosti tam, kjer jih ni, svojevrsten znak. Rekli bi, da gre za ortoreksijo.«

http://med.over.net/forum5/read.php?46,6561736,6580620#REPLY

Če torej človek raje je domače neškropljeno sadje in zelenjavo namesto “trgovinskega”, če raje izbere domače meso namesto kakšne svinjarije iz trgovine, če ima izbiro in je hrenovke iz domačega mesa, brez škodljivih E-jev in ostalega, če ima voljo in veselje, in si vzame čas, da doma speče kruh, pecivo in ostalo… to pomeni, da je ortoreksičen? In če smo ob naši netrgovinski prehrani zdravi, vitki, polni energije, brez prehladov, alergij, smrkavega nosu in tako naprej, potem to pomeni, da smo ortoreksični?

Resnično, nad logiko doktor moderatorke se lahko človek samo zamisli. Tistim, ki menijo, da pretiravam, predlagam, da si (ponovno) preberejo odprto pismo Seppa Holzerja in Natašin komentar nanj… pa še kakšno drugo objavo na Nutrigenomika Info Blog.

Seveda stališče medicine postane bolj jasno takoj, ko upoštevamo, kdo daje zdravniku njegovo plačo: država (iz obveznih prispevkov, ki jih pobere davkoplačevalcem) in farmacija. In tisti, ki zdravniku daje koncesijo oziroma plačo, narekuje tako vsebino kot kakovost njegovih storitev. V slovenskem primeru je to ZZZS – javni zavod, ki je v lasti in upravljanju države, in ki ima tudi pogodbe s farmacevtsko industrijo glede medikamentov, ki jih subvencionira.

Kaj pa zasebniki, ki nimajo koncesije? Tudi oni so v žepu farmacije. In, kar je še pomembnejše, zasebniki brez bolnikov – zlasti kroničnih bolnikov, ki morajo redno obiskovati njihovo ordinacijo – ne bi imeli zaslužka. Gre torej za konflikt interesov – in kadar gre za konflikt interesov, je spraševati zdravnika za nasvet glede zdrave prehrane in zdravega načina življenja približno tako, kot če bi lisico postavili za varuha kokošnjaka. Da o tem, da zdravniki v času študija medicine o prehrani ne izvedo praktično ničesar, sploh ne govorim.

Kaj pa je pravzaprav v interesu zadolžene države, v kakršni živimo? Kaj so njene vrednote?

V taki državi svoboda in zdravje nista vrednota. Svoboden in zdrav posameznik je namreč suvereno bitje in kot tak lahko kadarkoli  odide drugam. Vsa desetletja po drugi svetovni vojni, do zrušitve Berlinskega zidu, smo lahko opazovali bežanje sužnjev iz komunističnega dela Evrope v kapitalistični svet »svobodnega trga«. Toda ta se v končni fazi v svojem bistvu ni izkazal za prav nič bolj svobodnega. Edina razlika med obema sistemoma je ta, da je suženjstvo v kapitalizmu bolje zamaskirano.  V obeh ljudje častijo zlato tele. V komunizmu/socializmu ljudje preživljajo Tantalove muke, ko vso svojo energijo namenjajo razmišljanju o tem, kako bi prišli do dobrin, ki bi jim omogočile višjo kakovost vsakdanjika. Na drugi strani pa kapitalizem daje neposreden dostop do vseh dobrin, a ljudje morajo zanje garati (odplačevati kredite) od jutra do večera 7 dni na teden, 365 dni na leto. Vse dobrine, ki jih je mogoče kupiti, so seveda načrtno izdelane s točno določenim rokom trajanja – takim ali drugačnim. Tako so vsa človekova prizadevanja v tej smeri Sizifovo delo. Med ciljem in namenom obeh sistemov ni nobene razlike: razlika je samo v načinu.

Danes se lovke parazita in njegovih psihopatskih valptov in biričev pod krinko sklopa navidezno dobronamernih mednarodnih in multinacionalnih entitet raztezajo čez celoten planet.

Danes ni več kam pobegniti: povsod je isto.

Toda kot nas uči zgodovina, se vsaka diktatura konča iz istega razloga in na isti način.

Ko ljudje ne zmorejo več bremen, ki jim jih nalaga tiranija, in ko ne morejo pobegniti drugam, slej ko prej mora priti do upora in prevrata.

Po mnogih znakih sodeč do tega dneva ni več daleč.

Problem je v tem, da vsaka revolucija, vsako sesutje sistema prinese s sabo žrtve in pomanjkanje. In tudi, ko je uradno vsega konec, običajno traja leta, da se pogoji za življenje dvignejo na raven, ki bi jo lahko opisali kot sprejemljivo. Lakota in beda po koncu druge svetovne vojne, na primer, je bila marsikje hujša kot med vojno.

V takih razmerah preživijo samo najmočnejši.

O tem, da se zanesljivo, neomajno in globalno potapljamo v vedno globljo krizo, ni nobenega dvoma. Kocka je padla; »vesoljnemu potopu« se zdaj ni mogoče več izogniti.

V taki situaciji ostane samo še eno vprašanje – vprašanje mamice z začetka tega prispevka:

Kaj lahko storim?

Kako biti zdrav in zmagovati

Skrbna mamica je morda naivna (v smislu svojega pričakovanja, da bo za svojo vzorno skrb za svoje otroke dobila podporo nekoga, ki je v službi psihopatskega sistema, v katerem živimo), a njeno ravnanje je vestno. Sodeč po razpravi na forumu ima Skrbna mamica, vsaj kar zadeva prehrano in dobrobit otrok, bistveno višjo zavest kot zgoraj omenjena doktor moderatorka in najmanj 99 % vseh zdravnikov in delavcev v zdravstvenem varstvu, kar jih poznam. Po mojem mnenju se lahko otroci Skrbne mamice samo zahvalijo bogu, da ni diplomirala na medicinski fakulteti.

Vsekakor se strinjam s priporočilom doktor moderatorke, da je treba jesti zmerno in pestro – a le v kontekstu posameznikovega nutrigenomičnega profila^® in trenutnega stanja organizma.

Uživanje hrane – pa naj bo redno ali občasno – ki je zaradi svoje sestave za nek organizem neprebavljiva, obremenjuje imunski sistem, povzroča poškodbe tkiv, presnovne motnje, motnje v delovanju hormonskega sistema, okvare in poškodbe živčnega sistema in/ali druge neželene reakcije in bolezni, ni primerno za nikogar, še najmanj za dojenčke in otroke.

Na otroški jedilnik in na jedilnik ozaveščenega odraslega človeka ne spada smoki in druga industrijsko pripravljena hrana v praktično nobeni obliki, kakor tudi ne pšenica, koruza, soja, svinjina, pasterizirano in homogenizirano mleko (pa naj bo reciklirano ali ne) ter izdelki iz takega mleka, hidrogenizirane in/ali hidrolizirane rastlinske maščobe, palmova maščoba, večina olj, narejenih iz žit, sladkor in živila z visokim glikemičnim indeksom, fruktoza.

V otrokov organizem ne spadajo težke kovine (zlasti v cepivih in zalivkah), fluor, E-ji, sladkarije, sladke pijače. (Da ne bo pomote, tudi odraslim to zelo škodi.) Zato pa toliko bolj spada v otroško in odraslo telo prečiščena, revitalizirana voda.

Predvsem pa na krožnik vašega otroka ne spada hrana, ki ni skladna z njegovo krvno skupino oz. nutrigenomičnim profilom^®.

Uživanje naslednjih živil se ABSOLUTNO ODSVETUJE

Kaj je zdrava prehrana?

Za optimalno delovanje organizma bi morali vso hrano izbirati skladno z gensko zasnovo in trenutnim stanjem organizma (se pravi, upoštevati nutrigenomični profil^®, trenutno zdravje in počutje), in jo nato pripraviti in zaužiti tako, da jo telo kar najlažje prebavi ter kar se da učinkovito asimilira in uporabi vse, kar je v njej koristnega, brez nepotrebnih obremenitev in problematičnih reakcij organizma.

Samo prehrana, ki upošteva specifične lastnosti in zmogljivosti specifičnega organizma in hkrati podpira, potrjuje in krepi izraznost genov v smislu vaših prizadevanj, zlasti kar zadeva zdravje, dobro počutje, telesno težo in življenjske cilje, je za vas in vašega otroka zdrava prehrana.

V okviru tega seveda vedno dajemo prednost ekološko pridelani, biodinamični, sezonski hrani, po možnosti lokalnega izvora.

Zveni kot izziv, ki ga ne zmorete?

Za nutrigenomični profil^® se obrnite na Nutrigenomika Info Team, pri njegovem izvajanju v praksi pa vam lahko pomaga Skrbna mamica.*

Copyright © Nataša Klarič

* Pošto za Skrbno mamico bom posredovala naprej na njen naslov.

Opomba avtorice:

Zgoraj obravnavana problematika je zelo dobro raziskana in nesporna. Navedene spletne povezave v besedilu nudijo zgolj izhodišče za nadaljnje raziskave vedoželjnega bralca.

Bralci, ki želijo komentirati moje objave, lahko pošljejo svoj komentar na info@nutrigenomika.info

Zgodovina Slovencev od Karantanije do EU

Nobenega dvoma ni, da bi morala biti svoboda najvišja vrednota ozaveščenega človeka. Svoboden človek je suveren človek, ki razen univerzalnim zakonom narave ni podložen ničemur in nikomur. Svoboden posameznik je polno odgovoren za svoje življenje in za posledice svojih odločitev. Svoboda je predpogoj za uresničevanje človekovega poslanstva kot duhovnega bitja. Edino svoboden človek je lahko vedno in povsod zvest samemu sebi, saj ni v nenehnem strahu za svoje preživetje.

Toda svoboda ni človekova pravica. Svobodo si je treba zaslužiti.

In celo takrat, ko jo človek enkrat ima, svoboda ni niti samoumevna niti mu ne pripada enkrat za vselej in za vse večne čase. Življenje v svobodi ima namreč svojo ceno.

Cena svobode je večna budnost in dosledna zvestoba samemu sebi, ne glede na posledice. Svoboda torej zahteva vzdrževanje. Če želite priborjeno svobodo ohraniti, morate ostati na preži. Te naloge ni mogoče prepustiti nikomur drugemu, pa naj gre za osebo ali kolektiv. Ljudje si radi domišljajo, da se lahko sprostijo in opustijo prisebnost, ko se razmere enkrat umirijo in ustalijo. Toda kot si lahko med drugim pogledamo na primeru zgodovine Slovencev od Karantanije pa do EU, je to huda zabloda. Še vsakokrat, ko si je Slovenija po dolgem, dragem in krvavem boju priborila svobodo, je to svobodo po hitrem postopku in brez vsake borbe ponovno izgubila. Še več, prostovoljno se ji je odrekla, znova in znova. Nazadnje je Slovenija svojo suverenost uradno izgubila v začetku decembra leta 2009, ko je stopila v veljavo Lizbonska pogodba. Toda v resnici se je to zgodilo v trenutku, ko so se Slovenci na referendumu praktično soglasno izrekli za vstop v NATO in Evropsko unijo.

Kako je to mogoče?

V resnici je stvar naravnost smešno enostavna: za psihopate na oblasti, ki obvladajo lov na divje prašiče, je Slovenija mala malica.

Kako ujeti čredo divjih prašičev

Divje prašiče se lovi takole. Najprej poiščeš primeren kraj v gozdu in tla posuješ s koruzo. Prašiči hitro ugotovijo, da se tam lahko vsak dan brez truda najedo do sitega. Ko se tega tako navadijo, da začnejo prihajati vsak dan, eno stran krmišča ogradiš s plotom. Ko se navadijo prisotnosti ograje, začnejo ponovno jesti koruzo; takrat s plotom ogradiš še en del krmišča. Čez nekaj časa se tudi tega navadijo in začnejo ponovno prihajati na brezplačno koruzo. Nadaljuješ s postopkom, dokler ni celotno krmišče ograjeno. Na zadnje postavljeno stranico vgradiš vrata. Prašiči, navajeni brezplačne koruze, vstopijo skozi odprta vrata in začnejo jesti. Takrat hitro zapreš vrata in tako si na mah ujel celotno čredo. Divji prašiči se nemudoma zavedo, da so izgubili svojo svobodo. Hitro začnejo iskati izhod, tekajo ob ogradi gor in dol, toda zaman. Krmišče je postalo zapor. Izhoda ni. Kmalu začnejo ponovno jesti koruzo. Tega so zdaj že tako navajeni, da so pozabili, kako si lahko sami najdejo hrano v divjini, in tako hitro sprejmejo svoje ujetništvo.

Toda, kakor je vsakemu poštenjaku dobro znano, nič na tem svetu ni zastonj.

Navidez brezplačno hrano prašiči plačajo – pa ne z delom, ampak z mesom in kožami.

V svoji požrešnosti tega seveda sploh ne vidijo. Vidijo samo hrano – hrano, za katero jim ni treba delati. Ko pridejo pod mesarski nož, je že prepozno.

Iluzija varnosti

Taki navidezno neagresivni zavojevalni politiki smo danes priča ne samo v Sloveniji in EU, ampak povsod po svetu. Vlade (ki delujejo v interesu in za račun običajnemu človeku nevidne psihopatske kriptokracije) na eni strani delijo »brezplačno koruzo« v obliki nepovratnih sredstev in posojil, medtem ko svojim državljanom na drugi strani po malem, a vztrajno odvzemajo pravice in svoboščine.

Tako imamo obvezno šolstvo in obvezno zdravstveno zavarovanje, a tudi nobene izbire, ko gre za vsebino ali kakovost teh storitev.

Plačujemo obvezne prispevke za pokojninsko zavarovanje, pri čemer nimamo nobene besede niti ko gre za varnost naložbe tega denarja niti ko gre za velikost pokojnine, obseg delovne dobe ali starost upokojitve.

Vedno znova nam na ramena nalagajo vedno nove in nove obvezne prispevke za to in ono, pri čemer je proračunska blagajna kot sod brez dna, slovenski dolg pa vedno večji.

Kaj je »brezplačna koruza« v EU?

To so tako imenovana »nepovratna sredstva«, subvencije, davčne olajšave, socialni transferji v obliki pokojnin, zdravstvenih storitev, podpore brezposelnim, otroških dodatkov in raznih vrst socialne pomoči.

Kaj pa »meso in kože«?

»Je mehr wir leisten, desto mehr nimmt uns die Regierung weg.«

Nemci, ki med drugim še vedno plačujejo odškodnino za drugo svetovno vojno, že vedo.

Toda za razliko od Nemčije je Slovenija trenutno na seznamu neto prejemnic »brezplačne koruze« iz blagajne EU, boste rekli.

Ne zavajajte se. To »koruzo« presneto drago plačate.

Plačate jo s svojim zdravjem.

Plačate jo s svojim poslanstvom.

Plačate jo s svojo zasebnostjo.

Plačate jo z doživljenjskim suženjstvom – ne samo vas, ampak tudi vaših otrok, vnukov, pravnukov.

Plačate jo s strahom pred izgubo »brezplačne koruze« – s strahom, s katerim hranite parazita, ki vas je ujel v svojo past.

Plačate torej z dušo, duhovno integriteto, življenjem in denarjem.

In kaj dobite v zameno? Iluzijo varnosti.

EU Dictators Plan Fresh Looting Of Tax Slaves

Find out more about the origins of the fundamentally undemocratic, tyrannical, and autocratic European Union, which was started as a brainchild of the Nazis and later hijacked by Communists and Marxists from the former Soviet-controlled countries to be used as an engine for a global totalitarian takeover.

Irish Bailout 2010: The second act in an international financial farce

This slapstick comedy is a rerun of a Greek tragedy, which will without any doubt end in QE exactly the same way.

Maybe we could just let the euro drop from 1.40 to 1.3350 three times for a day each so the usual suspects can cover rather than having to bear this three more times with Portugal, Spain and Italy. They are all going to end in the same way.

This is so transparent that it is comical. It is the height of redundancy.

Regards,

Jim

Irish, EU, IMF face marathon talks for loan deal
CIGA Eric

WTF??? How long does it take to open up the checkbook? Theatrics designed to provide time for trades to unwind and present the illusion that this is something other than a bailout.

DUBLIN – Irish, European and International Monetary Fund officials mounted tough negotiations Friday over terms of a massive credit line for Ireland’s debt-crippled banks — with the fate of Ireland’s prized low business taxes in the firing line.

Irish officials said talks were under way at several locations in Dublin involving different government departments and agencies and more than 40 officials from the European Central Bank and Washington-based IMF. Most arrived Friday.

Source: news.yahoo.com

More…

Eric,

If the ECB called a secret weekend meeting and dictated a total euro clean up it would be the same amount of QE that they will do anyway.

However, that can’t happen because the Banksters want three more acts to play the euro both ways and pack that bonus account to new records.

[…]

Every act of the bailout play is a duplicate of all the time we wasted on Greece. I really hope that we do not have to go through this manipulation of the euro too many more times.

You would hope the international investment banks have packed their bonus accounts already.

The end will be the same. The entire Western world will go with QE to infinity.

The sheeple think this is all for real.

Regards,
Jim

(Vir: http://jsmineset.com/, 19-10-2010)

Zakaj ljudje to prenašajo?

Odgovor je preprost:

Misel na to, da bi morali sami prevzeti odgovornost za svoj obstoj, se zdi bolj strašljiva od zapora.

Bistvo politike je kupovanje glasov z davkoplačevalskim denarjem. Merilo uspešnosti neke politike oziroma nekega politika je razlika med kupljenimi glasovi in glasovi, ki so bili zaradi nakupa (se pravi, vragu prodane duše) izgubljeni. Torej gre pri programih, kot sta državni pokojninski ali zdravstveni sistem, vedno za prevaro.

Pokojninski in zdravstveni sistem sta klasična primera piramidne sheme. Piramidne sheme so v Sloveniji in EU protizakonite – razen seveda v primeru, ko jih vodi država.

Obljuba mora biti tako prepričljiva, da vsakega »upravičenca« privede do zaključka, da bo iz sistema potegnil več, kot bo vanj vplačal. Povsem jasno je, da vsem to ne bo uspelo. Gre torej za prikrivanje davčnega bremena.

Ko gre za »socialno pomoč«, naletimo na podobno taktiko. Ta pomoč namreč ni brezpogojna niti nepovratna: vso izplačano pomoč država izterja iz zapuščine prejemnika, ko le-ta umre. Problem je v večnem zavajanju in prikriti kraji – brez opozorila na drobni tisk.

128. člen zakona o dedovanju namreč pravi:

Dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, se omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije (če se je pomoč financirala iz proračuna RS) oziroma lastnina občine (če se je pomoč financirala iz proračuna občine).”

Očitno vedno in povsod (zlasti, ko gre za državo!) velja: “Nič ni resnično, vse je dovoljeno”. Vsi (od človeka ustvarjeni) sistemi na svetu so naravnani tako, da človek uspeva samo s parazitsko taktiko: se pravi, da proda dušo in se iz ustvarjalnega duhovnega bitja v božji podobi preobrazi v destruktivnega parazita. Drug izraz za to je psihopatija.

Sedmi smrtni greh: duhovna lenoba

Ljudje vedno znova nasedejo tej brezčasni prevari zato, ker jim je pravljica, s katero jih pod neizprosno taktirko bankirjev uspava brezvestni psihopatski triumvirat politikov, birokratov in koropracij, tako privlačna.

Če bodo plačali nek minimalen prispevek, bodo ne samo svobodni, ampak bo zanje poskrbljeno za vse primere in za vse večne čase. Njim samim ni treba za svojo varnost storiti nič drugega kot to, da to skrb – proti nekemu minimalnemu plačilu – v celoti prepustijo državi.

In čeprav zdrava pamet (in zdaj tudi že povsem očitna nerentabilnost slovenskega (in tudi vsakega drugega) državnega pokojninskega in zdravstvenega sistema jasno pravi, da se je še vsaka piramidna shema končala tako, da je večina vplačevalcev izgubila ves svoj vplačani denar, ljudje še kar naprej pridno plačujejo prispevke in računajo, da bodo od sistema prejeli več, kot so vanj prispevali. Namesto da bi sami prevzeli odgovornost zase in za svoje blagostanje, raje verjamejo (lažnivim) obljubam psihopatov, da je njihova prihodnost v skrbnih in varnih rokah. To je približno tako, kot če bi najeli volka, da jim pase ovce.

“Universe rewards thinking. Everyone should try it for themselves at least once. Now would be a good time. It does not hurt as much as you might think.”
– clif high

Zakaj se nek greh imenuje »smrtni greh«? Zato, ker ubija duha. Smrtni greh vodi grešnika naravnost v (duhovno) smrt: v duhamorno eksistenco, v kateri izgubi možnost svoje samouresničitve. Problematičnost smrtnega greha duhovne lenobe leži v posledicah delegiranja tistega, česar ni mogoče delegirati.

Prostovoljno delegiranje odgovornosti za odločitve, ki so v izključni pristojnosti posameznika, je torej tisto, kar ne dovoljuje svobode in s tem tudi blagostanja ne.

“Those who would surrender their liberty for security, deserve neither.”
– Benjamin Franklin

Problem leži torej v posameznikovi zasvojenosti z energetsko frekvenco suženjstva oziroma odvisnosti.

Kako že Cankar piše o Slovencih?

»Za hlapce rojeni,
za hlapce vzgojeni,
ustvarjeni za hlapčevanje!«

Resnično, zamisel o vsesplošni, nediagnosticirani, a vedno bolj očitni okužbi s parazitom, ki se hrani z energijo, katere frekvenčni spekter leži v območju nizkofrekvenčnih čustvenih stanj, povezanih s trpljenjem, se zdi vsak trenutek bolj verjetna.

Vedno si velja zapomniti dvoje:

Prvič, nobena stvar ni zastonj; in

Drugič, če se nekaj zdi predobro, da bi bilo res, potem to po vsej verjetnosti kar drži.

In rešitev?

Rešitev ostaja ista, kot je vedno bila:

The budget should be balanced, the Treasury should be refilled, public debt should be reduced, the arrogance of officialdom should be tempered and controlled, and the assistance to foreign lands should be curtailed lest Rome becomes bankrupt. People must learn to work, instead of living on public assistance.
–Cicero, c. 55 BC

In vendar so se Grki in Irci v letu 2010 raje prodali v suženjstvo… in po vsem dogajanju sodeč je samo vprašanje časa, kdaj jim bodo kar po vrsti ena za drugo sledile še ostale države članice EU, vključno s Slovenijo.

“Give me control of a nation’s money and I care not who makes her laws.”
– Amschel Rothschild

Zakaj je rešitev, kot jo je že pred več kot 2000 leti predlagal Cicero, v praksi tako težko izvedljiva? Zato, ker se parazit ne bo kar tako odpovedal svoji hrani. Prav zato noben sistem, nobena politika in nobeno kolektivno prizadevanje ne more spremeniti ničesar.

Parazit se hrani z negativnimi čustvi, predvsem s strahom, negotovostjo, bolečino, jezo, potrtostjo. Dokler ne opravimo s tem, nam ni rešitve.

Dokler je strah pred svobodo in odgovornostjo, ki jo svoboda prinaša, večji od strahu pred večnim suženjstvom in nenehnim trpljenjem, se bo parazit krepil, redil, in postajal vse močnejši in vse mogočnejši. Še malo, pa bo imel v rokah ves planet.

Tistim, ki se hočete izkopati iz suženjstva in postati suverena bitja, torej ne preostane nič drugega, kot da ugriznete v kislo jabolko, se nehate prostituirati za »brezplačno koruzo«, obrnete hrbet piramidnim shemam in robotom v službi parazita, in namesto tega prevzamete odgovornost za svoje zdravje in usodo v svoje roke. Kako?

Najdite sami sebe in bodite, kar ste: začnite živeti in delati tako, kot vam narekuje vaš nutrigenomični profil^®.

Če pa kljub vsemu še vedno mislite, da lahko država (ne glede na to, kako se imenuje) resnično bolje in ceneje kot vi poskrbi za vašo izobrazbo, vaše preživetje, vašo prehrano in zdravje, vaše socialno in pokojninsko varstvo, in vam za povrh omogoči še človeka dostojno življenje, potem vam želim vso srečo.

“There is No Right to Consume or Feed Children Any Particular Food; There is No Generalized Right to Bodily and Physical Health; There is No Fundamental Right to Freedom of Contract.”
~US Dept of Health & Human Services and US Food & Drug Administration, 2010

“If people let the government decide what foods they eat and what medicines they take, their bodies will soon be in as sorry a state as are the souls of those who live under tyranny.”
~Thomas Jefferson

Bog vam pomagaj, ko se zaprejo vrata.

Copyright © Nataša Klarič

Bralci, ki želijo komentirati moje objave, lahko pošljejo svoj komentar na info@nutrigenomika.info

Živimo v »zanimivih« časih. Marsikdo je s financami precej na tesno in le malo je takih, ki ne bi bili stalno izpostavljeni stresom, ki so posledica pomanjkanja denarja za vsakodnevno preživetje. Okolje je vse bolj onesnaženo in hrana vse bolj kontaminirana, za povrh pa še osiromašena življenjsko pomembnih vitaminov, mineralov in encimov.

Kot da vse to ne bi bilo že samo po sebi zadostna garancija za vedno bolj oslabljen imunski sistem – vedno dober izgovor, ko je treba dodatno zaslužiti na račun davkoplačevalcev z obveznim cepljenjem proti neobstoječim pandemijam – so nam (ne-izvoljeni) (polit)komisarji EU poleg gensko spremenjenih organizmov in nano-hrane za vsak primer vsilili še Codex Alimentarius.

Ne samo, da Codex Alimentarius omejuje vsebnost aktivnih sestavin v dopolnilih k prehrani na mero, od katere ne more imeti človek nobene koristi, zato pa toliko večjo luknjo v denarnici; Codex Alimentarius s 1.4.2011 tudi prepoveduje zdravilcem in lekarnam prodajo in uporabo tradicionalnih zelišč in zeliščnih preparatov, ki jih ni predhodno odobrila EU (za »zanemarljivo« ceno cca. 100,000 evrov na zelišče oz. pripravek).

Peticijo proti uvedbi tega zakona lahko podpišete tukaj: http://www.grammasintl.com/html/products/campaigns.asp

V takih razmerah se je v imenu svojega zdravja in dobrega počutja morda vredno nehati zanašati na sistem in raziskati druge možnosti. B-kompleks je dober primer, kako lahko človek pride do ključnih vitaminov na zakonit, varen in poceni način.

Zakaj potrebujemo vitamin B?

Vitamini B1, B2, B3 in B6 so ključni za dobro prebavo pri vseh nutrigenomičnih profilih^®: pomagajo pri ekstrakciji hranil in zagotavljajo želodčno kislino. Človek, ki ima dovolj vitaminov B, ima več energije in njegovo telo je bolj odporno na stres. Vitamin B1 pretvarja ogljikove hidrate v glukozo, drugi vitamini B pa sodelujejo pri pretvorbi glukoze v celično energijo, in s tem preprečujejo letargijo ali utrujenost.

Kateri viri vitamina B so najboljši, je od človeka do človeka različno, se pravi, odvisno od posameznikovega nutrigenomičnega profila^® in trenutnega stanja organizma.

Študije kažejo, da je pomanjkanje vitamina B v obliki folatov in folne kisline povezano z razvojem starostno pogojene gluhosti in Alzheimerjeve bolezni.

Vitamini B so prav tako nujni za zdrave lase in nohte; še bolj pomembna je vloga, ki jo imajo pri zaščiti živčnega sistema in spodbujanja možganskih funkcij. Zadostna raven vitaminov B1, B5, B6 in B12 je ključna za zmanjševanje zaskrbljenosti in stresa na najnižjo možno mero.

B12 je zlasti pomemben za miselno energijo in vzdržljivost, pa tudi za proizvodnjo rdečih krvničk in preprečevanje oz. zdravljenje slabokrvnosti. Živila, ki vsebujejo B12, so izključno živalskega izvora, iz česar lahko sklepamo, da človeški organizem ni prilagojen za vegansko in vegetarijansko prehrano. Največ vitamina B12 lahko telo dobi iz mesa, nekaj pa tudi iz mlečnih izdelkov in jajc.

Kvas kot vir vitamina B

Ob besedi »kvas« marsikdo pomisli na glivico kandido (Candida albicans), ki danes toliko ljudem uničuje zdravje in greni življenje. To je približno tako, kot če bi rekli, da je vse meso škodljivo – pa čeprav je od mesa za vse ljudi škodljiva samo svinjina, pri drugih pa je izbor odvisen od krvne skupine in GenoTipa^® – ali pa da ljudje s celiakijo ne bi smeli jesti nobenih žitaric – tudi tistih ne, ki glutena ne vsebujejo.

V gospodinjstvu se uporabljata dva tipa kvasa, ki ne vsebujeta glivice kandide: pekovski in pivski (vsebujeta organizme Saccharomyces cerevisiae). Oba sta lahko v aktivni ali neaktivni obliki. Aktivna oblika je uporabna za peko kruha in izdelavo piva, ni pa priporočljiva za neposredno uživanje.

Kvas je mogoče deaktivirati s toploto – se pravi, s postopkom segrevanja ali vretja. Deaktiviran kvas je povsem varen za uživanje, saj ne ustvarja več spor. Kljub temu pa še vedno vsebuje človeku koristne in dragocene vitamine, minerale in beljakovine.

Vitamin B12

Kot že omenjeno, kvas ne vsebuje vitamina B12, ki ga najdemo izključno v živilih živalskega izvora. Najboljši viri vitamina B12 so meso, mlečni izdelki in jajca. Kaj od tega pride v poštev in kateri vir je najboljši, je od človeka do človeka različno, se pravi, odvisno od posameznikovega nutrigenomičnega profila^® in trenutnega stanja organizma. V vsakem primeru pa je najboljše, da so posameznikovemu profilu ustrezna tovrstna živila ekološko pridelana in nepredelana, se pravi po možnosti surova. (V primeru žitaric, stročnic, oreškov in semen je treba seveda upoštevati, da neoluščeno, polnozrnato in surovo še ne pomeni tudi zdravo.)

Živila, ki vsebujejo B12, so izključno živalskega izvora.

Telo ima zelo omejene sposobnosti sinteze vitamina B12. Sposobnost samo-proizvodnje vitamina B12 je od enega nutrigenomičnega profila^® do drugega zelo različna, nekateri ljudje pa je sploh nimajo.

Iz tega lahko sklepamo, da človeški organizem že v osnovi ni kar a priori prilagojen za vegansko ali vegetarijansko prehrano.

Mlečni izdelki iz pasteriziranega in/ali homogeniziranega mleka so problematični tudi, če so sicer označeni kot ustrezni za posameznikov nutrigenomični profil^®: ustreznost se namreč nanaša na surovo mleko oziroma surov izdelek iz surovega mleka ekološke pridelave, pridobljen od pašnih živali.

Pasterizacija uniči naravno prisotne encime, zaradi česar postanejo ti izdelki praktično neprebavljivi in telo iz njih ne more vsrkati vitaminov, kalcija in drugih mineralov.

Na drugi strani so mlečni izdelki iz homogeniziranega mleka eden glavnih krivcev za povišan holesterol v krvi, saj so maščobni delci tako majhni, da nenadzorovano preidejo neposredno v kri in v žilah povzročajo vnetja, namesto da bi se razgradili v prebavnem traktu.

Zakrknjen jajčni rumenjak je prav tako vir oksidiranega holesterola, ki ga marsikateri prebavni sistem (predvsem to velja za krvno skupino A in AB) ne zmore razgraditi; če pa rumenjak pojemo še tekoč, lecitin v rumenjaku presnovi v njem prisotno maščobo.

Tudi meso (pa čeprav je iz ekološke pridelave in pridobljeno od pašnih živali, ter izbrano skladno s posameznikovim nutrigenomičnim profilom^®) ni enako prebavljivo za vse: za nekatere je koristno, če uživajo meso čim bolj surovo medtem ko jim zapečeno škodi; za druge velja ravno obratno.

Vse to in še več je nujno treba upoštevati, če želimo jesti resnično zdravo.

Kako pripravite B-kompleks iz pekovskega kvasa

B-kompleks enostavno pripravite iz svežega (ne sme biti posušen!) pekovskega kvasa, ki ga lahko kupite v vsaki trgovini s hrano. Za en mesec boste potrebovali približno četrt kilograma čim bolj svežega kvasa. Strošek je praktično zanemarljiv.

Priprava:

V kozici zmešajte kvas z nekaj vode.

Počasi segrevajte na majhnem ognju, ob stalnem mešanju, dokler se ves kvas ne razpusti; mešajte, dokler ne zavre.

Ohlajeni deaktivirani kvas vlijte v keramično ali stekleno posodo. Pokrito hranite v hladilniku.

Dnevno lahko zaužijete dve do tri žlice kvasovega pripravka. Za prijetnejši okus lahko vitaminsko mešanico po želji primešate drugi hrani ali pijači – skladno z vašim nutrigenomičnim profilom^®, seveda.

Zdravo, okusno in poceni! Bi si lahko želeli več?*

Copyright © Nataša Klarič

Bralci, ki želijo komentirati moje objave, lahko pošljejo svoj komentar na info@nutrigenomika.info

Podatkovni viri in več informacij o vitaminu B:

Pharma Game Revealed?

Make Your Own Vitamin B Complex: Save Money and Ignore Supplement Restrictions

To B or Not to B Vitamins?

Nutritional Yeasts and Yeastophobia: Richard A. Passwater, PhD, intervju z Dr Seymourjem Pomperjem.

5 Top Reasons to Take Vitamin B Complex, Nadine Nesseron ND

*Informacije na tej spletni strani in v tem prispevku niso namenjene diagnostiki, preprečevanju ali zdravljenju nobene bolezni. V tovrstne namene se vedno posvetujte z ustrezno usposobljenim strokovnjakom s področja zdravstvenega varstva.

»MOJE PREDSTAVE O ODGOVORNEM, NARAVNEM ŽIVLJENJU

Problemi sedanjosti in moji predlogi za njihovo rešitev

Prideš na svet, ponavadi v sterilni bolnici, kjer ti takoj porežejo tvoje naravne korenine. Cepijo te in pitajo z nenaravno kemično krmo. Naravno rojstvo v okviru družine in naravno odraščanje bi bil pravi start za bodoče življenje mladega človeka. Vsak Zemljan ima že po rojstvu pravico do koščka zemlje. Zemljiška reforma, ki bi to upoštevala, bi se morala že zdavnaj zgoditi.

Z odraščanjem daleč od narave in njenih bitij izgubimo vsak odnos do našega okolja. Odraščanje v simbiozi z rastlinami, živalmi in ljudmi pa je tisto, kar omogoča spoznavanje in učenje v sobivanju; tisto, kar izoblikuje v človeku nalogo njegovega prispevka, kot prispevka razmišljanja sposobnega posameznika; tisto, kar človeku omogoča pravilno razumevanje svoje naloge vodenja, ne pa borbe proti naravi. Z opazovanjem drugih živih bitij ugotoviš, da je narava popolna in da je v stvarstvu poskrbljeno za vse; da je vse v medsebojni povezavi in da tu ni ničesar, kar bi bilo potrebno izboljšati. Tvoja naloga je, da to ohranjaš.

Ni neumnih in ni pametnih. Vsak shaja, če mu ne vzamemo možnosti za to. »Neumne« in »pametne« delamo mi, ljudje sami, da bi lahko izkoriščali tiste, ki so slabotnejši. Pri svojih projektih sem imel z vsemi ljudmi (odrasli, otroci, sirote, otroci ceste in otroci, ki živijo na smetiščih) po vsem svetu samo najboljše izkušnje. Narobe je komu odrekati sposobnost; prav je, dati ljudem priložnost, da lahko udejanjajo svoje sposobnosti. Doživeti uspeh, veselje, priznanje, je največje plačilo, najboljša terapija in se tudi splača. Praktičen primer za to bi bil moj projekt BERTA, pomoč za življenje, v kraju Bad Aussee/ Štajerska. To je prva Holzerjeva permakultura za invalide v invalidskih vozičkih v Evropi.

Medgeneracijski problem – velika napaka naše družbe

Naši starši in stari starši se v domovih za ostarele na smrt dolgočasijo. Otroci in vnuki se poneumljajo pred računalniškimi in video igricami, in predvsem pred televizijo. Smiselno bi bilo, da stari ljudje svoje izkušnje in modrosti posredujejo svojim otrokom in vnukom. Otroci imajo pravico do tega in se lahko tako na življenje mnogo bolje pripravijo. Ozavestiti si moramo, da delamo na tem področju veliko napako. Hiše za sobivanje generacij in projekti bivanjskih skupnosti bi morali omogočiti zapolnitev te vrzeli v naši družbi.

Pouk v šolah bi moral biti zasnovan tako, da bi bilo 50 % namenjenih praksi in 50 % teoriji. K vsakemu otroškemu vrtcu sodi vrt, k vsaki šoli sodi kmetija in k vsaki univerzi veliko posestvo. S tem damo otrokom praktične možnosti za preizkušanje in izobrazbo, plodna tla za bodočnost naših otrok in s tem za bodočnost naše družbe.

Šolanje – specializacija – napredek – poneumljanje

Današnji sodobni, tako imenovani napredni način šolanja, odteguje mlade ljudi naravi in jih izkoreninja. Če človek ni sam opazoval in preučeval povezanosti, medsebojnega delovanja in simbioze v krogotokih narave, jih tudi ne zmore prepoznati in razumeti. V krogotok nezmotljivosti stvarstva se tudi ne more več vključiti.

In rezultat? Namesto da bi razumel, kako delujejo krogotoki v naravi, si začneš domišljati, da bi jih lahko izboljšal in se začneš – namesto, da bi jih razumel – proti njim boriti. Tvoja naloga pa je, da posegaš v naravo samo tako, da usmerjaš. Kar je potrebno, je zdrava kmečka pamet in ustvarjalnost.

Naši otroci in vnuki se v šolah in na univerzah poneumljajo, dejansko pogosto celo zdrsnejo v propad. Ne morda zato, ker so učitelji ali profesorji preneumni; ne, to se dogaja zato, ker morajo poučevati po učnem načrtu, ki ga niti sami pogosto ne sprejemajo. Ker dovolijo, da so orodje v rokah politike in lobijev. Kljub temu: kjer je volja, tam je tudi pot. A če je predavatelj odvisen od politične stranke ali je pod vplivom lobijev, ne bo ničesar spreminjal. Naduta znanost se je tako daleč oddaljila od prakse, da njenih teorij široke množice niti ne razumejo niti ne sprejemajo več. V krogotoku te verige manjka že več členov.

Znanost in politika sta do danes zatajili in se na grozljiva uničenja okolja (klimatske spremembe) nista ustrezno odzvali. Vpliv denarja in korupcija očitno preprečujeta potrebne reakcije in ukrepe. Katastrofe bodo dosegle razsežnosti, ki bodo neizogibno pripeljale do zloma tega bolnega sistema.

Onesnaženje zraka, zastrupljanje vode in zemlje z uporabo kemije in umetnih gnojil v monokulturnem poljedelstvu človeku jemlje zdrave temelje za življenje.

Hrana je naše zdravilo. Kmet bi moral proizvajati živila in ne manjvredno, s kemijo zastrupljeno, zaradi monokulture obremenjujočo, manjvredno »hrano«, ki polni samo želodce. Kmet naj bi kot učitelj posredoval soljudem spoštljiv odnos do drugih živih bitij, do rastlin, do živali in matere Zemlje.

Žal je dejanska slika, ki jo gledamo, povsem drugačna. S smernicami EU, obvezami, da bi lahko dobil subvencije, so naredili iz kmeta odvisnika. Kmet je degradiran v prejemnika subvencij. Premije naj bi izravnale omejitve in oškodovanost. Te spodbude ali tako imenovana izravnalna plačila pa so samo delna odškodnina napačne kmetijske politike, zgrešenih nacionalnih zakonov in zakonov EU.

Vodilo v EU je rasti ali propasti.

Specializacija, modernizacija, masovna reja živali. Živali se obravnavajo samo še kot blago. Odnos do drugih živih bitij narave se izgublja. Rezultat tega je mučenje živali. Druge posledice so pohabljanje živali z rezanjem rogov in kljunov, peruti in repov, mučenje z udarci elektrike, prevelikimi značkami v ušesih, in tako naprej. Tako mučena bitja ne morejo biti vir zdravih živil. Če se žival ne počuti dobro, je obremenjeno tudi vse, kar nam da.

Kmet je duša naroda! Če umre kmet, umre dežela!

Zaradi predpisanega načina obdelovanja zemlje nepovratno izgubljamo stare kulturne vrednote in znanja. Smernice EU celo onemogočajo ali prepovedujejo stare, skozi stoletja preizkušene načine plemenitenja in predelave. Delo in visoke subvencije so namenjene centralnim gigantskim obratom za predelovanje, kot so klavnice, pekarne, mlekarne in sirarne. Da bi zagotovili izkoristek njihovih zmogljivosti, so kmetu odvzeli ali otežili možnosti lastne predelave in plemenitenja za vse njegove lastne pridelke in proizvode.

Pri peščici bio kmetov, ki so še ostali, so subvencije EU (nadomestilo škod) zmanjšali, hkrati pa povečali šikaniranje in zahteve. Vse ostalo – to vedo – se bo uredilo samo po sebi. Kmet kot suženj na svoji lastni kmetiji, običajno visoko zadolžen zaradi previsoke stopnje mehaniziranja in specializacije. Utrujen in brez veljave, administrativne obveze in šikaniranje našega prenapihnjenega upravnega aparata ga spravljajo v obup. Tako životari svoje življenje v popolni odvisnosti. Kdo se še čudi, če otroci trpljenja svojih staršev nočejo nadaljevati?

Rešitev vseh problemov

Da bi se zoperstavili temu, od prakse odtujenemu, napihnjenemu upravnemu aparatu, je na mestu pogum posameznika in ne voljno sprejemanje samomora!

Vživi se v bitje, ki ti stoji nasproti, v rastline, žival, da, tudi v človeka in vprašaj se, ali bi se na njegovem mestu dobro počutil. Če se počuti dobro deževnik, so tla zdrava. Če lahko živita v sebi lastnem biotopu in v svobodi, se tudi rastlina in žival počutita dobro.

Pravilen pristop prinaša uspeh in konkurenčnost. Tla je treba uporabljati in ne izkoriščati. Pestrost, in ne enoličnost monokulture je tisto, kar ohranja zdravje sistema.

Naloga, ki si ga od stvarstva dobil je, da stvari vodiš in ne, da se proti naravi boriš. Narava je popolna. Prav ničesar ni, kar bi bilo pri naravi potrebno popraviti. Če to kljub temu poizkušaš, je to samoprevara. Narava je popolna. Napake delamo samo mi, ljudje.

Vlivajo ti strah – osvobodi se strahu. Strah je v življenju najslabši spremljevalec. S spoštljivim odnosom do stvarstva in njenih živih bitij boš največ pridobil prav sam.

In biti kmet je tako najlepši poklic.«

Sepp Holzer

Natašin komentar:

Kako verjetno je, da bo EU kdaj prisluhnila modrim besedam Seppa Holzerja?

Po mojem mnenju je verjetnost približno taka, kot da bo iz črne luknje priletel popolnoma nov, brezhibno delujoč televizor.

Dopuščam torej, da možnost obstaja, a je po vseh dosedanjih izkušnjah sodeč praktično zanemarljiva. Želite dokaz? Najbolje, da vam na vaš dvom odgovori kar predsednik Evropske komisije, g. Barroso:

»Governments are not always right. If governments were always right we would not have the situation that we have today. Decisions taken by the most democratic institutions in the world are very often wrong.«
J.M.Barroso, predsednik Evropske komisije

Kaj to pomeni? Barroso v nadaljevanju povsem brez dlake na jeziku pojasni, da je EU nastala kot protistrup demokraciji. Pravi, da je smisel EU prav v njeni nedemokratičnosti. Brez birokratskega nadzora, pravi, bi namreč politiki, prepuščeni sami sebi, sprejeli vse sorte napačnih odločitev samo zato, da bi ustregli ljudem, ki so jih izvolili. (Si predstavljate? To bi bilo vendar nedopustno – da bi ljudje sami odločali o svoji usodi!)

Prav to je bil glavni in izvirni argument za nastanek Evropske skupnosti in v nadaljevanju tudi EU. Njeni pobudniki so namreč na podlagi izkušenj iz druge svetovne vojne postali kar nekako nezaupljivi do demokratično izvoljenih oblasti. Skrbelo jih je, da bi volivci padli pod vpliv nevarnih demagogov. Da bi se temu izognili, so zasnovali sistem, v katerem so najvišjo oblast zaupali imenovanim komisarjem, ki se jim ni treba ozirati na javno mnenje. Ustanovitelji in zagovorniki EU torej verjamejo, da mora biti demokratičen proces nadzorovan, voden, pridušen in vsekakor – omejen.

Pri tem se mi porajata dve vprašanji:

Prvič, ali vas to na kaj spominja?

In drugič, zakaj sploh še imamo volitve? Niso poceni – in ve se, iz katerega žepa se plačajo. Poleg tega vse odločitve – ne glede na na legitimnih referendumih izraženo voljo ljudstva – v bistvu sprejemajo imenovani birokrati. Glede na to od volitev tako in tako ni nobenih koristi. Mar ne bi bilo bolje, da bi volitve kar ukinili?

Demokracija kot vlada ljudstva – ali pa tudi ne

Ali veste, da »demokracija« v prevodu ne pomeni »vladavina ljudstva«, ampak »vladavina drhali«?

Očitno gre za dobro varovano skrivnost, saj danes vsepovsod v politiki, gospodarstvu, medijih in drugod lahko naletite na izjave o tem, kakšen napredek je naredila Slovenija s prehodom na demokratično ureditev.

Za vas sicer ne vem, ampak jaz se s tem ne bi ravno hvalila. Če smo natančni, je Slovenija pravzaprav republika. O tem, kakšna je razlika med »republiko« in »demokracijo« se lahko izobrazite tukaj.

Kaj – poleg republike – bi danes lahko bila alternativa demokraciji? Diktatura proletariata? Absolutistična monarhija?

Odkrito povedano, sama nisem pristaš nobenega kolektivistično naravnanega sistema – z vsemi zgoraj naštetimi vred. V vseh kolektivističnih sistemih je namreč normalna praksa, da se posamezniku kar naprej in na vsakem koraku vsiljuje vse sorte pravil, ukrepov in omejitev v njegovo škodo in to pod lažnim argumentom, da gre »za narodov blagor«.

Življenje v demokraciji ali kateremkoli kolektivističnem sistemu v bistvu pomeni, da mi lahko drugi arbitrarno narekujejo ne samo način, ampak tudi kakovost mojega življenja.

Za razliko od ustanoviteljev in zagovornikov EU in drugih kolektivističnih sistemov (pod katerimkoli imenom že), sama trdno verjamem v temeljno in neodtujljivo človekovo pravico in dolžnost, da sam odloča o svoji usodi. Neomajno stojim na stališču, da morajo biti odločitve o stvareh, pri katerih je merilo ustreznosti posameznik – na primer vprašanje zdrave prehrane in življenjskega sloga – v pristojnosti vsakega posameznika, in da jih ne gre prepuščati nikomur drugemu.

Za razliko od kolektivizma, v katerem živimo in kjer država sprejema vrsto zakonov, ki nadzorujejo, omejujejo in otežujejo vsak najmanjši vidik posameznikovega življenja, seveda na njegov račun in v njegovo škodo, bi imela država po moji, človeku-posamezniku prijazni naravnanosti, eno samo vlogo: ščititi posameznikove temeljne pravice in svoboščine. To pomeni, skrbeti za to, da nihče ne bi uveljavljal svojih pravic in svoboščin na način, ki bi kršil pravice in svoboščine drugih. Ta oblika vladavine se imenjuje protektorat. Za to ne bi bilo treba imeti niti desetine javnih uslužbencev, kot jih imamo danes. Si predstavljate, koliko manj davkov bi bilo treba plačevati in v koliko bolj prijetnem, čistejšem in bolj zdravem okolju bi živeli?

Danes imamo situacijo, ki je točno obratna. Že če pogledamo samo povsem osnovno človekovo pravico do čistega zraka, čiste vode ter čiste prsti in okolja za pridelavo ekološko neoporečne hrane, je povsem jasno, da na tem svetu ni in nikoli ni bilo niti ene države, vladavine ali sistema, ki že na teh temeljnih postavkah ne bi pogrnil na vsej črti.

Onesnaženje zraka povzroča diabetes: “Študije kažejo, da kronično vnetje povzroča odpornost na insulin, ki vodi v diabetes; kemikalije v industrijsko onesnaženem zraku povzročajo vnetja.”

Svetovne reke so v »kritičnem stanju«: “V vodotokih najdemo packarijo najrazličnejših kemikalij; naraščajoča prisotnost farmacevtskih preparatov v površinskih vodah in sinergistični učinki vseh teh stresov vplivajo na kakovost vode. In kaj počnemo mi? Ukvarjamo se s simptomi namesto da bi se lotili temeljnega problema. Dobro vemo, da je zaščita vodotokov pred onesnaženjem cenovno veliko bolj učinkovit pristop. Trenuten pristop, ki je osredotočen na odpravljanje posledic, je s stališča zagotavljanja kakovosti vode ali biološke raznolikosti povsem nesmiseln, pa tudi splača se ne.”

Strokovnjaki pravijo, da je prst ključna za splošno zdravje prebivalstva: “Zdrava prst je ključnega pomena za človekovo zdravje. Treba bi bilo preprečiti obremenjevanje prsti z živalskimi odpadki in opustiti intenzivno kmetijstvo, ki prst oropa organskih snovi, ustvarja kislost in pobija mikroorganizme, brez katerih ni zdrave prsti. Onesnažena prst ogroža, neonesnažena prst pa nasprotno pogojuje človekovo zdravje.”

Tistim, ki so na oblasti, v vseh njihovih prizadevanjih za rešitev kateregakoli problema vedno znova uspe pokazati samo to, kako se stvari ne streže.

Kot je med drugim razvidno iz grozljive okoljske katastrofe z daljnosežnimi, čezmejnimi posledicami, ki se je zgodila oktobra 2010 na Madžarskem (torej v EU), pri čemer se oblasti izgovarjajo, da »je bilo vse narejeno po predpisih«, so v tem resnično neprekosljivi.

Izvoljeni, imenovani in samozvani: roka roko umiva

Kdo je pravzaprav imenoval Barrosa na položaj predsednika Evropske komisije? Za tiste, ki so podprli njegovo imenovanje, ne nameravam (več) voliti nikoli in nikdar. Če sem poštena, sploh ne nameravam še kdaj zaiti na volišče. Konec koncev, kakšen smisel bi v danih razmerah to sploh imelo?

Večina Barrosistov hoče nekakšno zmerno demokracijo, kjer v končni fazi odločajo volivci, pri čemer pa imajo svojo vlogo tudi strokovnjaki. Toda to je prav tisti argument, na katerega se je doslej skliceval še vsak tiran v zgodovini človeštva: Bonaparte, Mussolini, Lenin, Stalin, Mao… pa še kdo bliže domu bi se našel. To je v končni analizi tudi pristop ajatol v Iranu, ki sicer dopuščajo volitve, vendar hkrati pooblastijo imenovano komisijo, da posreduje, kadar se izid volitev ne sklada z njihovimi načrti. To je tudi argument kitajskega komunističnega režima: “Da, ljudem je treba dovoliti, da izvolijo kandidate na določene položaje, toda država bi razpadla brez strokovnega vodstva naše partije”.

Sodeč po reakcijah oblasti na miroljubne civilne proteste upokojencev in dijakov proti izgradnji podzemne železniške postaje, po kateri po mnenju davkoplačevalcev, ki naj bi jo financirali, ni nobene potrebe, v EU pravzaprav živimo v kolektivstični, brezvestni korporatistični kriptokraciji. Oblasti so seveda tudi gladko (in, kot se je izkazalo, povsem neutemeljeno) zavrnile zahtevo prebivalstva po referendumu, ki bi odločil o projektu.

»Argumenti proti referendumom so v končni fazi argumenti proti demokraciji.«
Vernon Bogdanor

No, kot sem že povedala, tudi demokracija ni rešitev.

Ko smo že pri referendumih, me prav zanima, kaj se bo zgodilo z naslednjimi zahtevami Avstrijcev in Angležev po referendumih za izstop iz EU?

Austrians launch referendum campaign to leave EU

Nigel Farage says UK needs referendum to exit EU

Z zanimanjem bom spremljala tudi, koliko časa bo trajalo, da se bodo tozadevno prebudili tudi Slovenci. Seveda pa je sodeč po tem, kako je ljudstvo odločilo o usodi slovenskega morja, večina v tako globoki komi, da tudi v primeru referenduma o izstopu Slovenije iz EU ni razumno upati na razumen rezultat.

Prebivalstvo je nasedlo na laž, da demokracija in EU pomenita svobodo. V bistvu pa gre seveda za manipulacijo – za lažno predstavo o svobodi, pod krinko katere neopaženo in nemoteno vlada tiranija.

Poenostavljeno povedano, vladajo nam psihopati.

In vloga volivcev – pardon, drhali – v takem sistemu? O tem nas je že pred sto leti poučil Ivan Cankar:

»Za hlapce rojeni,
za hlapce vzgojeni,
ustvarjeni za hlapčevanje!«

 

Kam vodi Barrosova “strokovnost”?

Če ste v dvomih, kam nas je pripeljala industrija s svojimi »strokovnjaki« ob podpori naših politikov, Barossa in EU, si ponovno preberite Holzerjevo pismo. Z drugimi besedami:

Vsestransko kontaminirana »hrana«, ki jo proizvajata industrijsko kmetijstvo in živilsko-predelovalna industrija, je neposredni povzročitelj vedno bolj naraščajoče debelosti, diabetesa, bolezni srca in ožilja, raka in drugih »civilizacijskih« bolezni.

Pretirana uporaba antibiotikov v kmetijstvu vodi do odpornosti na zdravila pri ljudeh.

Toda to še zdaleč ni vse: Barroso je velik zagovornik gensko spremenjene hrane in ima močne poslovne in prijateljske povezave z biotehničnim lobijem. Kako Barroso in njemu podobni opravijo s tistimi, ki si drznejo podvomiti o varnosti, neoporečnosti, in smiselnosti uvedbe gensko spremenjenih organizmov v prehransko verigo, si lahko preberete v odličnem članku, ki ga je na to temo napisal Jeffery Smith.

Vlade povsod po svetu, pri čemer EU ni nobena izjema, v sodelovanju z industrijo v bistvu izvajajo poskuse na ljudeh. Če tega ne vidite, je to zato, ker STE eksperiment.

Resnično, zamisel o vsesplošni, nediagnosticirani, a vedno bolj očitni okužbi s parazitom, ki se hrani z energijo, katere frekvenčni spekter leži v območju nizkofrekvenčnih čustvenih stanj, povezanih s trpljenjem, se zdi vsak trenutek manj za lase privlečena.

Če bomo tistim, ki so na oblasti, še naprej dopuščali nadzor nad našim življenjem, si lahko grozljive posledice pripišemo sami.

Ni presenetljivo, da se ljudje, ki se zavedajo, da so sami odgovorni za svoje življenje – prav tisti ljudje, ki po mnenju Barrosa in EU ne vedo, kaj je dobro zanje – vedno bolj obračajo k ekološko pridelani hrani lokalnega izvora. Toda lahko ste prepričani, da se industrija ne bo kar tako odpovedala niti milijoninki odstotka svojega tržnega deleža. In industrija ima v žepu vlado vsake države, vključno z vlado EU.

V alternativnih medijih vedno pogosteje naletim na ogorčenje vse več ljudi, ki doživljajo industrijo kot prežeče in vseprisotne onesnaževalce in roparje, ki nam na vsakem koraku uničujejo življenje in nas spravljajo na boben, medtem ko oblasti to početje ne samo dovoljujejo, ampak te zločince celo perverzno ščitijo, kot  da bi šlo za »ogroženo vrsto«.

Zaključek?

Oblasti in industrija nas in naše otroke prodajajo v finančno (babilonsko) suženjstvo.

 

Upanje na spremembo: korenček pred oslovim gobcem

Glas, oddan na volitvah, je kaj vreden samo v primeru, ko gre za izbiro med različnimi opcijami z različnimi posledicami. Če so predstavljene opcije kljub različnosti imen, barv in retorike v bistvu enake, potem to ni nobena izbira in volitve nimajo nobenega smisla. S tem pade koncept svobodne države; definicija svobode kot pravice do oddaje svojega glasu vsakih nekaj let se razkrije kot namišljena in brezpredmetna.

Obljubljena »sprememba« je samo vaba, s katerim politiki lovijo ljudstvo na limanice in ga držijo v »upanju«, da bo naslednja izvoljena marioneta kaj spremenila. Nobene spremembe ni in je ne more biti, kajti kot je mojstrsko opisal že Charles Dickens, je sistem že od nekdaj zasnovan in voden tako, da tega ne dopušča.

Tako “upanje na spremembo” je, kot bi človek sedel na konju na vrtiljaku v upanju, da bo slej ko prej ujel konja pred sabo: kdor upa, da mu bo to uspelo, ima Dunning-Krugerjev sindrom oziroma anosognozijo. (Več o tem fascinantnem stanju si lahko preberete tukaj.)

Posledice delegiranja odločitev, ki jih ni mogoče delegirati: problem in rešitev

Večina ljudi, ki živi v demokraciji, živi v hlapčevstvu oziroma suženjstvu. To suženjstvo se v bistvu prav nič ne razlikuje od življenja v drugih oblikah vladavine. Tu namreč ne gre za to, kdo je na oblasti, ampak za posameznikovo zasvojenost z energetsko frekvenco suženjstva oziroma odvisnosti.

Prostovoljno delegiranje odgovornosti za odločitve, ki so v izključni pristojnosti posameznika, je tisto, kar ne dovoljuje svobode in s tem tudi blagostanja ne.

Bistvo je, da niti Barroso niti EU niti kdorkoli drug ne more spremeniti neizpodbitnega dejstva, da LJUDJE NISMO ENAKI: NOBENA POLITIKA IN NOBEN ZAKON NA TEM SVETU NAS NE MORE NAREDITI ENAKIH v smislu tega, kaj je za posameznega človeka zdrava prehrana in zdrav življenjski slog.

One man’s meat is another man’s poison.
Lucretius, 96-55 BC

Informacija o tem, kaj je za nekoga koristno in kaj škodljivo, je zapisana v genih, v privzetem epigenetskem programu preživetja in v dejanskem stanju organizma vsakega posameznika posebej, in je v okviru svojega (epi)genetskega konteksta iz trenutka v trenutek drugačna – kot odziv na (zunanje) razmere in okoliščine.

Kako naj potem egalitarno usmerjena zakonodaja in sistem, ki za vse predpisuje in vsem vsiljuje isto prehrano, ista zdravila, iste tretmaje, isti način izobraževanja, isti življenjski ritem, reši karkoli?

Tak egalitaren pristop ne more rešiti nobenega problema – lahko samo ustvari cel kup novih.

Želite živeti v boljšem, bolj zdravem, lepšem, srečnejšem in pravičnejšem svetu, ki ga preveva dobro počutje, zadovoljstvo, ravnovesje, blagostanje?

“There’s only one corner of the universe you can be certain of improving, and that’s your own self. So you have to begin there, not outside, not on other people. That comes afterward, when you’ve worked on your own corner.”
- Aldous Huxley

Začnite pri sebi. Postanite zdravi, vitki, uravnovešeni, zadovoljni, srečni.

Da bi prišli do tega cilja, vam preostane samo eno: postanite pravi skeptik.

Pravi skeptik je tisti, ki raziskuje v prvotnem pomenu besede skepticos: “raziskati brez predsodka za ali proti.”

Odrecite se lažni varnosti, ki jo obljubljajo sistem in njegove piramidne sheme socialnega zavarovanja. Nehajte se zanašati na blagodejnost odločitev gospoda Barrosa in njemu podobnih – pa naj bodo izvoljeni ali imenovani ali samozvani. Ti o vas ne vedo ničesar in jim v resnici ni niti najmanj mar za vas in še manj za vaše blagostanje.

Veliko boljše možnosti imate, če prevzamete odgovornost za svoje zdravje in usodo v svoje roke.

Ne glede na to, kaj pravi gospod Barroso in kakšno zakonodajo sprejme EU, vaš in moj notranji mir in gotovost leži v neizpodbitnem dejstvu, da v končni fazi resnica ostaja resnica, in na tem dejstvu se slej ko prej sesujejo v prah vsi nesmiselni in zlagani »dobronamerni« ukrepi oblasti »za narodov blagor«.

Bodite torej skeptični. Razčistite si resnico o svoji naravi in ta resnica vas bo osvobodila.

Najdite sami sebe in bodite, kar ste – življenje je prekratko za kaj drugega.

Drugače povedano: Uglasite se na svojo naravo. Bodite zvesti sami sebi.

Prvi korak v smeri odgovornega, naravnega življenja, o katerem govori Sepp Holzer v svojem odprtem pismu, je torej vrnitev k vašemu organizmu prijazni prehrani in življenjskemu slogu, kot ga narekuje vaš nutrigenomični profil^®.

Copyright © Nataša Klarič

Bralci, ki želijo komentirati moje objave, lahko pošljejo svoj komentar na info@nutrigenomika.info

Nedavno sem brala zanimiv članek o zajedalcih, ki nadzorujejo um svojih žrtev in s tem usmerjajo njihovo ravnanje – seveda na račun žrtve in tipično preko njenega trupla – ne da bi žrtev o tem karkoli slutila.

Zamisel, da parazit upravlja z možgani svoje žrtve, se morda zdi neverjetna, toda dokazi nedvoumno kažejo, da je pojav prisoten pri celi vrsti živali in tudi pri ljudeh. Na podlagi fosilov lahko sklepamo, da gre za mehanizem, ki ga že na milijone let s pridom uporabljajo parazitske oblike življenja, da bi se izognile prehitremu razkrinkanju. Do takrat, ko imunski sistem ugotovi, da je nekaj hudo narobe, je ponavadi že prepozno.

Parazit Toxoplasma gondii, ki živi v mačkah, v podganah ustvari stanje, v katerem jim postane mačji urin neustavljivo privlačen, pri ljudeh pa povzroča določene oblike nevrotičnosti.

Drug tak primer je gliva Ophiocordyceps unilateralis, ki spreminja mravlje v zombije.

Parazit se prisesa na mravlje na njihovi poti nazaj v mravljišča, ki se nahajajo visoko v drevesnih krošnjah.

Ko zavzame svoj položaj na žrtvi, gliva izloči kemikalije, ki povzročijo, da mravlja zapusti kolonijo in se odpravi iskat odpadle liste ali da strmoglavi z višin na liste, ki rasejo bliže tlom.

V svojih zadnjih urah življenja parazit prisili mravljo, da zleze na spodnji del lista in se s čeljustmi zažre v centralno žilo, ter se tako priklene na list – skupaj s parazitom.

Gliva ne uspeva v visokih krošnjah ali na gozdnih tleh, toda okužene mravlje pogosto poginejo na listih, ki se nahajajo nekje med obema skrajnostma, kjer so razmere (vlaga in temperatura) s stališča parazita ravno pravšnje. Ko mravlja pogine, parazit požene izrastek iz njene glave in ponoči iz njega izstreli spore na gozdna tla, ki nato okužijo druge mravlje.

Vse skupaj si lahko ogledate na posnetku BBC.


Kaj pa če…?

Znanstveniki so prišli do zaključka, da je polovica življenja na Zemlji parazitske narave. Z drugimi besedami, v naravi za vsak svobodno živeč organizem poznamo vsaj enega parazita. Toda le redki zajedalci manipulirajo vedenje svojih žrtev – ali bolje rečeno: zelo malo takih primerov poznamo.

Tovrstno početje je namreč zelo težko dokazati. Kakor so posledice naravnost spektakularne, pa je parazit pogosto zelo dobro skrit in njegova prisotnost (z izjemo vsem očitnih, katastrofalnih posledic) ne pušča nobenih vidnih sledov. Tak parazit ne samo ubije svojo žrtev, ampak si najprej prilasti njene možgane in telo, in jih uporabi za svoje namene. Takoj, ko žrtev (nevede in nehote) odigra svojo vlogo, ji parazit zada smrtni udarec.

V bistvu gre za popoln umor: umor, ki ostane neopažen. Umor, ki ostane neopažen, ostane neraziskan, in serijski morilec – neviden, neidentificiran in nekaznovan – nemoteno nadaljuje s svojim početjem v nedogled.

Ko gledam absurde, ki se že od pamtiveka ponavljajo skozi človeško zgodovino, iz katere je jasno samo to, da se človek iz zgodovine ne nauči ničesar, si ne morem kaj, da si ne bi zastavila neizogibnega vprašanja, ki se slej ko prej porodi vsakomur, ki je razvil sposobnost kritičnega mišljenja in zbral dovolj energije, da lahko to sposobnost tudi uporabi.

Vprašanje se glasi:

Kaj pa, če na vrhu prehranske verige na Zemlji ni človek, ampak parazitska bitja, ki se hranijo z negativnimi čustvi, kot je na primer strah (in njegove bližnje sorodnice zaskrbljenost, bolečina, jeza, zavist, sovraštvo, maščevalnost in podobno), in v ta namen (približno tako, kot človek goji krave mlekarice za proizvodnjo mleka in mlečnih izdelkov) prek malih možganov (centra kolektivne zavesti) stimulirajo ljudi tako, da slednji kar sami, nezavedno, nenamerno in nehote, nenehno ustvarjajo razmere vsesplošne negotovosti, napetosti, krivic, bolezni, trpljenja, pomanjkanja in tako naprej, v katerih je proizvodnja negativnih čustev – predvsem strahu – s katerimi se paraziti hranijo, čim večja?

To bi vsekakor marsikaj pojasnilo.

Kakor si (na primer) lahko preberete  tukaj, tukaj in tukaj, seveda nisem niti prva niti edina, ki ji je kaj takega prišlo na misel.

Zajedalsko početje, ki ostane neopaženo, ostane neraziskano, in zajedalec – neviden, neidentificiran in nekaznovan – nemoteno nadaljuje s svojim početjem v nedogled.

Se vam zdi to nemogoče? Močno upam, da imate prav in da bo temu v kratkem napočil konec.

Ah – vam se zdi nemogoče, da bi bilo človeštvo kolektivna žrtev nevidnih zajedalcev, katerih prisotnost je mogoče dokazati zgolj posredno? V tem primeru naj vas spomnim na anosognozijo oziroma Dunning-Krugerjev sindrom.

V bistvu gre za problem neznanih neznank in nerešljivost problemov na tem svetu, dokler bo človeštvo še kar vztrajalo v svojem anosognostičnem stanju in služilo kot »hrana za Luno«.

Sodeč po razmerah na svetu ni nobenega dvoma, kdo trenutno zmaguje v vojni med parazitom in človekom. Če se ne bo vsak od nas po hitrem postopku zavedel, v čem je problem, in se uspešno zoperstavil invaziji svojega uma, bomo sebe in svoje otroke obsodili na večno globalno fašistično korpokratsko diktaturo, ki grozi, da bo zasenčila celo najhujše more, kot sta jih je živo opisala George Orwell v svoji knjigi 1984 in Adolus Huxley v Brave New World. Mislite, da to ni mogoče, ker živimo v “demokraciji”? Preberite tole in se zamislite.

In motiv teh parazitskih bitij? Nič novega ali posebno pretresljivega: povečanje lastne številčnosti in zagotovitev nadaljnjega obstoja lastne vrste.

S tem ciljem se mi v osnovi ne zdi nič narobe. Kar je z mojega stališča problematično, je način. Simbioza je krasna stvar – zadejalstvo oziroma uspevanje na račun svojih žrtev (»prek trupel«) pa ni v skladu z mojo življenjsko filozofijo.

Kar se mene tiče, torej ne nameravam več niti slučajno krmiti vampirjev, ki preko kriptokratskega, psihopatskega sistema, ki so ga ustvarili, prikrito manipulirajo z nami na vsakem koraku in nam pijejo kri.

Ali obstaja način, da se človek, ki je okužen z zajedalcem, ki v njem sproža razmišljanje in ravnanje, ki vodi v nenehno trpljenje, okužbi upre, se osvobodi in ponovno prevzame nadzor nad svojim življenjem in usodo?

Vsekakor.

Pot do zdravja, dobrega počutja, sreče, zadovoljstva, veselja, ustvarjalnosti in konstruktivnega medsebojnega sodelovanja v vašo in splošno korist vodi preko sposobnosti ločevanja med sugestijami parazita, ki želi, da delate v njegovem interesu, in med vestjo, intuicijo in inspiracijo, ki vam pove, kaj je v vašem interesu in interesu človeštva kot celote.

V ta namen je najprej potrebno očistiti telo, ki je zasvojeno in zastrupljeno s hrano, pijačo, kemikalijami in življenjskim slogom, ki človeku jemlje energijo in mu na vse načine preprečuje, da bi doumel, kaj se mu dogaja – in se temu uspešno uprl.

In prav temu čiščenju organizma in dvigu energije na raven, ki omogoča vestno, ustvarjalno delovanje v lastno in skupno korist, je namenjen nutrigenomični profil^®.

Copyright © Nataša Klarič

Bralci, ki želijo komentirati moje objave, lahko pošljejo svoj komentar na info@nutrigenomika.info

Nedolgo tega sem naletela na podatek, da je znanstvenikom v ZDA uspelo identificirati 13 genov, ki bistveno vplivajo na posameznikov indeks telesne mase (BMI). Poenostavljeno povedano, opredelili so gene, ki so povezani z debelostjo in s tem posredno z množico tveganj za bolezni našega časa, kot so diabetes, rak, kardiovaskularne bolezni.

Pri tem je zanimivo, da tu ne gre zgolj za prisotnost teh genov, ampak predvsem za njihovo izraznost, kot jo določa posameznikov epigenom. Poleg same prisotnosti genov (DNK) so ključne informacije, ki si jih celice zapomnijo, namreč zakodirane v epigenomu – programu, ki predpisuje način delovanja posameznikovih genov. Med te informacije spada tudi način nalaganja, shranjevanja in kurjenja maščob in maščobnih zalog.

Ne govorimo več o genetiki, ampak o epigenetiki.

V praksi to pomeni, da vam sama analiza DNK in na podlagi te analize izdelan program prehrane in hujšanja popolnoma nič ne pomaga, saj ne upošteva niti vašega epigenoma oziroma epigenetskega programa, ki določa izraznost vaših genov, niti trenutnega stanja.

Če hočete shujšati in vitkost tudi ohraniti, morate svojo prehrano, vadbo in življenjski slog prilagoditi ne samo vašim genom, ampak tudi in predvsem vašemu prirojenemu epigenetskemu programu preživetja in trenutnemu stanju vašega organizma – se pravi, vašemu nutrigenomičnemu profilu^®.

Najpogostejši simptom bolezni srca in ožilja je nenadna smrt

Leta 1986 so David Barker in njegovi kolegi na univerzi v Shouthamptonu poročali o tem, da je zemljepisna porazdelitev bolezni srca in ožilja v Veliki Britaniji veliko bolj odvisna od kraja rojstva kot pa od kraja trenutnega bivališča. Njihovo pozornost je vzbudil nenavaden podatek, da je bolezen srca in ožilja najbolj pogost vzrok smrti pri vitkih nekadilcih z nizkim holesterolom.

Na podlagi tega so sklepali, da so bili ti posamezniki žrtve zgodnjega programiranja v otroštvu ali pred rojstvom, ki je prevladalo nad nekaterimi dejavniki tveganja, ki se običajno izrazijo v obdobju odraslosti. V prid tej tezi med drugim govorijo podatki iz šestih vasi v Angliji:

Od 15.000 oseb, rojenih pred letom 1930, jih je do leta 1986 umrlo tri tisoč. Pri polovici so bile kot vzrok smrti navedene bolezni srca in ožilja. Za nepričakovano velik odstotek umrlih se je izkazalo, da so ob rojstvu tehtali manj kot 2.25 kg. Pri tistih, ki so ob prvem rojstnem dnevu tehtali 8 kilogramov ali manj, je bila smrtnost zaradi bolezni srca in ožilja trikrat večja kot pri tistih, ki so takrat tehtali 12 kilogramov ali več.

Tudi Dr P.J.D’Adamo v svoji knjigi The GenoType Diet navaja povezavo med epigenetskim programiranjem in pojavnostjo kardiovaskularnih bolezni:

“Največjo pogostnost bolezni srca in ožilja opazimo pri ljudeh z GenoTipom GT2 in GT5. GT5 ima predispozicijo za bolj gosto kri, in arterije, ki so bolj dovzetne za degenerativne spremembe. Pri GT2 pa se diabetes tipa 2 pogosto pojavlja kot »družinska bolezen«.”
– Dr P.J.D’Adamo, The GenoType Diet

Napačna prehrana, napačen epigenetski program

Barkerjeve raziskave so privedle do hipoteze o “varčnem fenotipu”, ki pravi, da lahko v neugodnih pogojih nosečnica »programira« svojega nerojenega otroka tako, da bo pripravljen na življenje v razmerah pomanjkanja.

Ljudje s tovrstnim »varčnim programom«, ki v nasprotju s prednatalnimi pričakovanji odraščajo v obilju, so bolj nagnjeni k motnjam, kot je na primer diabetes. Nasprotno pa so tisti, ki so bili deležni pozitivne prednatalne napovedi, prilagojeni oz. programirani za ugodne razmere, in jim zato obilica razpoložljive hrane povzroča manj težav.

Številne kasnejše študije so prepričljivo pokazale močno povezavo med nizko težo ob rojstvu in povečano tveganje za razvoj kroničnih zdravstvenih težav v obdobju odraslosti.

Gre za zelo obsežno zbirko literature, za katero velika večina zdravnikov še nikoli ni slišala.

Neustrezna prednatalna in zgodnja postnatalna prehrana se lahko desetletja kasneje izrazi v obliki sprememb v profilu raznolikosti jetrnih encimov, v sestavi in razmerjih lipoproteinov v krvi, v spremenjenih faktorjih strjevanja krvi, v spremembah pri asimilaciji glukoze v telesne organe, čistilni sposobnosti ledvic, hormonski odzivnosti na stres, odpornosti na insulin in leptin (hormon, ki igra ključno vlogo pri uravnavanju vnosa in porabe energije ter uravnava apetit in presnovo) – seznama kar ni in ni konec.

Ko vse skupaj seštejemo, dobimo praktično vse bolezni zahodne civilizacije – bolezni srca in ožilja, kap, diabetes tipa 2, metabolični sindrom (sindrom X) – ki so vse v nadpovprečni meri prisotne pri tistih, ki so se rodili z zelo nizko težo.

Varčni geni

Danes lahko zlasti pri nekaterih etničnih skupinah opazimo izrazito nagnjenost k debelosti in diabetesu. Genetik James Neel je proučeval več etničnih skupin Indijancev, katerih življenjski slog se je v zadnjih dveh stoletjih korenito spremenil: nekoč fizično aktivni lovci in nabiralci, ki so se ukvarjali tudi z osnovnim kmetijstvom, so danes večinoma zaposleni na področjih, ki ne zahtevajo nobenega telesnega napora, in pri tem za povrh uživajo še visokokalorično hrano. Tovrstni geni so se skozi zgodovino obdržali zato, ker so kljub svoji problematičnosti v časih obilja nudili večjo možnost preživetja v časih lakote in pomanjkanja.

Prednatalne prilagoditve, ki so zarodek programirale za kopičenje in varčno izrabo kalorij, so bile zelo verjetno pomembne za preživetje času pred 20 000 ali 50 000 leti, ko je bila lakota prej kot ne stalnica v človekovem življenju. V današnjih razmerah pa je njihov učinek ravno nasproten od zaželenega.

Na podlagi svojih opažanje je Neel l.1962 je objavil hipotezo o »varčnem genotipu«. Hipoteza sloni na predpostavki, da so se nekateri geni pri ljudeh razvili tako, da omogočajo kar največji presnovni izkoristek pri uživanju hrane, ter ustvarjanje kar največjih maščobnih zalog ob zelo varčni porabi teh zalog. V časih obilja ti geni povzročijo bolezni, ki so povezane s pretiranim uživanjem hrane, kot je na primer debelost.

Iz tega sledi, da imajo populacije z zgodovino pomanjkanja v novejših časih po vsej verjetnosti več varčnih genov kot tiste populacije, ki so v zadnjih sto letih živele v razmerah relativnega obilja.

Medtem ko gre pri Neelovi hipotezi za klasičen primer naravne selekcije, gre pri Barkerjevi za bolj trenuten in dinamičen fizični odziv na trenutne razmere.

To pomeni, da se pri posamezniku lahko razvije varčen epigenetski program tudi ob odsotnosti nadpovprečnega števila varčnih genov.

Glede na razlike v naboru podedovanih genov in epigenetskem programiranju je Dr.D’Adamo opredelil dva varčna epigenotipa oz. GenoTipa: GT2 in GT5. Čeprav gre v obeh primerih za varčen program, pa sta tako mehanizem delovanja kakor tudi strategija za učinkovito obvladovanje tega programa zelo različna.

Lovci in nabiralci: isti geni, različen epigenetski program

Za razliko od sodobnega človeka so bili prazgodovinski »lovci« veliko bolje prilagojeni na razmere, v katerih so živeli. Čeprav v njihovem svetu ni manjkalo izzivov, pa jim je meso divjih živali zagotavljalo kakovosten vir hranil z dovolj visoko kalorično vrednostjo. V kombinaciji z dopolnilnimi viri hrane (kot na primer plodovi in gomolji) je bila njihova prehrana pravzaprav neprimerno bolj zdrava od tega, kar danes tipično jemo v razvitem svetu.

V primerjavi s sodobnim človekom so bili prazgodovinski »lovci« ki so živeli v zgodnjem paleolitiku, relativno zdravi.

Ker se okolje z leti ni kaj prida spreminjalo, med razmerami, v katerih so živele posamične generacije ni bilo nekih velikih razlik in epigenetsko programiranje v maternici je bilo zelo blizu dejanskim pogojem, ki so novorojenčke pričakali po rojstvu. Nobeno presenečenje torej ni, da arheološke ugotovitve kažejo, da so bili naši predniki, ki so živeli v zgodnjem paleolitiku, relativno zdravi.

Tej relativno neproblematični eksistenci je sledil neolitik – dolgo obdobje prilagajanja, v katerem je opaziti manj selitev, poseljevanje posamičnih območij in večjo odvisnost od kmetijstva in vzreje domačih živali. To niso bili lahki časi in po vsej verjetnosti razpoložljiva prehrana ni zagotavljala vseh potrebnih hranil.

V odgovor je narava razvila novo, varčno strategijo preživetja oz. GenoTip GT2.

Preroška adaptivna reakcija (PAR)

Kaj imajo skupnega posledice stradanja pri ljudeh, ki so živeli v pomanjkanju “zime lakote” in transformacija miši iz zlatodlakih, debelih in diabetičnih v rjave, vitke in povsem zdrave glodalce zgolj s spremembo prehrane njihovih mater? Na kratko povedano, kritične interakcije, ki lahko opredelijo posameznikovo zdravje v prihodnosti, se zgodijo pred rojstvom – pri interakciji genov zarodka in okolja v procesu prednatalnega razvoja v maternici.

Preroška adaptivna reakcija (PAR) ima daljnosežni pomen za zdravje naše generacije in generacije naših zanamcev.

V bistvu kakovost prehranskega okolja v maternici služi kot podatek o razmerah v zunanjem svetu, ki jih še nerojeni otrok lahko pričakuje po rojstvu.

Na podlagi tega podatka se geni zarodka programirajo tako, da bo organizem kar najbolje prilagojen za preživetje v pričakovanih razmerah.

Maternica torej služi kot orodje za programiranje, ki prilagodi razvoj zarodka tako, da bi zagotovila njegovo preživetje.

Napačna napoved, krute posledice

Potomci ljudi, ki so preživeli »zimo lakote« so bili programirani za preživetje v nečloveških razmerah, v katerem so na voljo zelo omejene količine hrane; toda takoj po koncu vojne, ko so bile obnovljene povezave s pridelovalnimi območji, so se znašli v obilju, na katerega niti slučajno niso bili pripravljeni. Posledica tega je bil razvoj tistih bolezni, ki so tipične za neprilagojenost na prevladujoč način prehrane v zahodnem svetu: diabetes tipa 2, debelost in kardiovaskularne bolezni.

Na drugi strani pa so se z varčnimi geni obremenjene miši agouti, ki so bile v prednatalnem razvoju deležne visokokakovstne, z metilnimi skupinami bogate prehrane, skotile in odrasle v vitke, povsem zdrave glodalce, ki niso imeli nobenih težav niti s telesno težo niti z diabetesom. Epigenetski program (fenotip), ki se je razvil v odziv na ugodne prednatalne razmere, ki so jasno signalizirale, da ni nobenega razloga za varčevanje z energijo in nabiranje maščobnih zalog za hude čase, je prevladal nad varčnimi geni in jih preprosto izklopil.

In nauk, ki ga lahko potegnemo iz tega?

Zarodek ne loči med izbranim življenjskim slogom matere in neobvladljivimi zunanjimi razmerami, kot je na primer vojna ali lakota.

S hranili osiromašena prehrana matere mesece ali celo leta pred spočetjem, kajenje, pomanjkanje telesne aktivnosti, pretiran vnos enostavnih ogljikovih hidratov in sladkorja in hidrogeniziranih maščob – vse to lahko zarodku sporoča, da ga po rojstvu čaka življenje v okolju, v katerem bo hrane prej premalo kot preveč.

Velja pa seveda tudi obratno:

Z varčnimi geni obremenjene miši agouti, ki so bile v prednatalnem razvoju deležne visokokakovstne, z metilnimi skupinami bogate prehrane, skotile in odrasle v vitke, povsem zdrave glodalce, ki niso imeli nobenih težav niti s telesno težo niti z diabetesom.

Pomanjkanje spanja je recept za debelost

Poleg prednatalnega programiranja (v času razvoja v maternici) se je prvo leto življenja izkazalo za prav tako pomembno: študije kažejo, da motnje v cirkadijskem ritmu pri dojenčkih (pomanjkanje spanja ponoči) vodijo v razvoj debelosti že v zgodnjem otroštvu. Razlog? Stres.

Motnje v cirkadijskem ritmu povzročajo motnje v izločanju hormonov, ki nadzorujejo apetit in spanje (leptin in grelin). Raven leptina se zniža in signalizira potrebo po hrani. Istočasno se poveča raven grelina, ki spodbuja apetit. Ta sprememba hkrati potegne za sabo tudi povečano željo po sladki, slani in mastni hrani.

Pri tem se je spanje čez dan izkazalo za povsem nepomembno. Z drugimi besedami: pomanjkanja nočnega spanca ni mogoče nadomestiti podnevi.

Kljub temu, da to velja za ljudi vseh starosti, pa ima (ne)upoštevanje cirkadijskega ritma daleč največje posledice pri dojenčkih:

ker se pri dojenčkih organizem pospešeno razvija, je telo bistveno bolj dovzetno za epigenetske spremembe in epigenetsko programiranje.

Izkoristite moč epigenetike v pozitivnem smislu

Posledice varčnega epigenotipa v obdobju odraslosti so močno odvisne tudi od drugih dejavnikov, kot so zlasti starost in raven telesne aktivnosti.

Tudi tisti, ki so obremenjeni s tovrstnim programiranjem, lahko spremenijo svoje navade in s tem svojo epigenetsko usodo.

Kljub kompleksnosti problema je rešitev presenetljivo preprosta:

1. Poskrbite za obilico spanca v popolni temi (in odsotnost stresnih dejavnikov, kot so viri elektromagnetnega sevanja, hrup, svetloba…) zase in za svojega otroka vsako noč. Spat pojdite sproščeni in razbremenjeni čustvenih bremen; zelo učinkoviti metodi v ta namen sta EFT in meditacija s Holosyncom. Trdno spanje je zlasti pomembno med 23. in 3. uro pozimi oziroma med 24. in 4. uro v poletnem času, ko se organizem čisti in obnavlja, in ga pri teh ključnih vzdrževalnih opravilih ne gre motiti.
2. Pri izbiri hrane, vadbe in življenjskega sloga – tako pri sebi kot pri vašem otroku – vedno in povsod dosledno upoštevajte vaš oz. otrokov nutrigenomični profil^®.

Copyright © Nataša Klarič

Bralci, ki želijo komentirati moje objave, lahko pošljejo svoj komentar na info@nutrigenomika.info

Kakšen mesec nazaj sem bila na obisku pri mojem očetu. »Dobro izgledaš,« je rekel, ko me je zagledal. »Nič nisi debela.«

Kar sapo mi je zaprlo.

V prvi vrsti me je presenetilo, da ima moj oče v levi možganski hemisferi očitno še vedno (zastarel) podatek o tem, da sem debelušna in da bijem večne bitke v (neuspešnih) prizadevanjih za vitko linijo. Moja zdaj že 10-letna, meni povsem samoumevna vitkost, zanj očitno še vedno ni dovolj prepričljiva, da bi se ta sveža, aktualna informacija iz njegove desne polovice možganov prenesla v levo in tam shranila kot »normalno stanje«.

Drugič, čeprav je očitno, da je deset let premalo za spremembo vtisa, ki se je pred tem oblikoval in krepil 37 let (mnogi starši svoje odrasle otroke vse do bridkega konca vidijo take, kot so bili kot otroci) – le kako je lahko presenečen nad mojo vitko, da ne rečem dekliško postavo, če se pa vendar poklicno ukvarjam z razvojem posamezniku prilagojene prehrane in življenjskega sloga? Uspešno hujšanje in ohranjanje vitke linije je vendar glavni stranski učinek prehrane skladno s svojim nutrigenomičnim profilom^®! Le kakšna bi bila moja kredibilnost, če bi ljudem govorila, kako biti vitek in zdrav, sama bi bila pa zavaljena in bolna?

No, njemu to ni zdelo niti slučajno protislovno, kar je pojasnil takole:

V začetku 1990-ih je v Ljubljani Kitajka Wang Ai Ping vodila zelo obiskane tretmaje zdravljenja po metodi Qi Gong. Preden je zapustila državo, je za izvajanje tretmajev izšolala nekaj slovenskih terapevtov, ki so prevzeli vsak svoje področje. Eno teh področij je bilo hujšanje, ki ga je vodila terapevtka s kar precej odvečnimi kilogrami. Njeni tretmaji, na katerih so obiskovalci izvajali posebne vaje za hujšanje, so bili zelo popularni. To najbrž ni nobeno presenečenje. Presenetljivo je, da niti obiskovalcem niti terapevtki ne samo, da ni uspelo shujšati, ampak so se vedno bolj redili. In kar je še bolj šokantno – tega nihče od njih ni opazil.

(Upam, da ste se od srca nasmejali. Jaz sem se vsekakor.)

Nihče od njih ni opazil, da se naučeni podatek, shranjen v levi hemisferi možganov (»če bom izvajal/izvajala te vaje, bom shujšal/shujšala«), ne ujema s podatkom o dejanskem stanju, ki ga je sporočala desna hemisfera (»dlje ko izvajam te vaje za hujšanje, bolj se redim!«) ampak so trmasto vztrajali pri svojem početju.

Se vam zdi stvar preneumna, da bi bila res? Berite naprej.

Dne 19.9.2009 je Slotech objavil novičko Ropar se je izdal s Facebookom:

Odvisnost od Facebooka je za rešetke spravila tatu, ki se skušnjavi ni mogel upreti niti na »delovnem mestu«. Devetnajstletnemu Jonathanu G. Parkerju se je ta teden začelo sojenje zaradi tatvine, ki jo je zagrešil 28. avgusta v Pensilvaniji. Vlomil je v neko hišo in odtujil dva diamantna prstana v vrednosti 3500 dolarjev. Policija ni imela težkega dela pri iskanju krivca, saj se je Parker med akcijo prek žrtvinega računalnika prijavil na Facebook, preveril svoj status in se pozabil odjaviti. Z le nekaj intervjuji so ga izsledili, tako da mu sedaj grozi kazen do 10 let zapora.

Menite, da gre za edinstven primer? Presodite sami.

Bolj ko je človek neumen, bolj misli, kako je pameten

Leta 1993 sta David Dunning, profesor socialne psihologije na univerzi Cornell, in preddiplomski študent Justin Kruger napisala članek Unskilled and Unaware of It: How Difficulties of Recognizing One’s Own Incompetence Lead to Inflated Self-assessments. Članek govori o tem, kako odsotnost zavedanja lastnih omejitev vodi v precenjevanje svojih sposobnosti:

“Kadar ljudje ne obvladajo strategij, ki naj bi jim pomagale do uspeha in zadovoljstva, utrpijo dvojno škodo: poleg tega, da delajo napačne zaključke in sprejemajo slabe odločitve, jim lastna nesposobnost prepreči, da bi to tudi prepoznali.

Namesto tega dobijo napačen vtis, da je vse v najlepšem redu.”

Ta fenomen je danes znan kot Dunning-Krugerjev sindrom: stanje, v katerem naša nesposobnost onesposobi našo sposobnost, da bi prepoznali lastno nesposobnost.

Zanimivo je, da gre po vsej verjetnosti za naravni mehanizem, ki ga uporabljajo parazitske oblike življenja, da bi se izognile prehitremu razkrinkanju. Rak, na primer, najprej izključi (onesposobi) gene, ki zavirajo rast tumorjev – prav tiste gene, ki naj bi nas ščitili pred rakom. Do takrat, ko imunski sistem ugotovi, da je nekaj hudo narobe, se je bolezen običajno razširila že do te mere, da predstavlja organizmu resno grožnjo.

Kako pogost je Dunning-Krugerjev sindrom v praksi?

Zdi se, da je v naši družbi in to na vseh področjih Dunning-Krugerjev sindrom tako vsesplošno prisoten, da je postal prej ko ne samoumeven: kamorkoli pogledate, leva roka ne ve, kaj dela desna.

Finančni svetovalci, ki vsak dan hodijo v službo, da preživijo, svojim strankam predavajo o tem, kako postati finančno neodvisen.

Kondicijski trenerji, ki sami nimajo nobene kondicije, oblikujejo kondicijske treninge za vrhunske športnike.

Zdravniki kadilci, ki imajo sami visok pritisk in prekomerno težo, svojim pacientom pridigajo o škodljivosti kajenja, soli in nezdrave prehrane.

Tisti, ki sami ne morejo shujšati, vodijo tečaje hujšanja.

Glede na pogostnost pojavnosti gornjih primerov bi lahko prisotnost Dunning-Krugerjevega sindroma v naši družbi še najbolje opisali kot »normalno stanje«.

Toda samo zato, ker si človek želi, da bi bile stvari drugačne, kot so, in na vse pretege zanika dejansko stanje, ni dejansko stanje nič drugačno.

Pravzaprav je Dunningove raziskave sprožil primer bančnega roparja, ki je bil šokiran, ko so ga prijeli na podlagi posnetkov varnostnih kamer: bil je namreč prepričan, da je zaradi limoninega soka, ki si ga je namazal na obraz, neviden za kamere.

Tovrstno tiščanje glave v pesek je prisotno vsepovsod: če si na primer pogledamo samo trmasto večdesetletno vztrajanje pri Keynesovem pristopu kljub jasni superiornosti Avstrijske šole Ludwiga von Misesa, nam mora biti takoj jasno, da prav zaradi tega nesmisla globalne gospodarske krize ne samo še zdaleč ni konec, ampak da se nam obeta popoln zlom sistema. (Kar pa pravzaprav sploh ne bi bilo slabo, ampak nasprotno, naše edino upanje na streznitev.)

Tudi zgodovina (pa ne samo zgodovina) medicine je polna klasičnih primerov nojevskega obnašanja.

“Zgodovina nas uči, da se človek iz zgodovine ne nauči ničesar.”
– Hegel

Bo kar držalo.

Glava v pesku

V splošnem imajo ljudje pretirano dobro mnenje o svojih sposobnostih na mnogih družbenih in intelektualnih področjih. V štirih študijah so avtorji ugotovili, da so tisti, ki so se zelo slabo odrezali pri testih, ki so merili njihov smisel za humor, znanje slovnice in logiko, močno precenjevali svoje rezultate in sposobnosti na zadevnih področjih. Čeprav so na primer v resnici od sto možnih točk dosegli le 12, so sami ocenili, da so jih dosegli 62. Več analiz povezuje to odstopanje s pomanjkljivo metakognitivno sposobnostjo oziroma sposobnostjo razlikovanja pravilnega odgovora od napačnega.

“Problemi niso rešljivi na ravni zavesti, ki jih je ustvarila.”
– Albert Einstein

Ko gre za prepoznavanje lastnega neznanja, je človekova zavest precej nizka.

Problemi niso rešljivi na ravni zavesti, ki jih je ustvarila

Sindrom anosognozije – nevidne pomanjkljivosti oz. invalidnosti, ki je pri sebi ni mogoče niti prepoznati niti dojeti – je prvi opredelil Babinski in sicer v kontekstu hemiplegije (paralize leve ali desne polovice telesa). Ne samo, da se pacienti paralize očitno niso zavedali ali se obnašali, kot da je ni; ko je takemu pacientu n.pr. rekel, naj premakne svojo levo (paralizirano) roko, se je pacient naredil, da ga ne sliši ali mu ni hotel ustreči, ampak je namesto tega prišel na dan z najrazličnejšimi izgovori (od katerih je bil eden bolj neverjeten od drugega) ali pa je paralizirano roko premaknil s pomočjo svoje druge (neparalizirane) roke – tako, kot bi premaknil nek predmet.

Po Ramachandranu je anosognozija posledica tega, da se leva in desna hemisfera možganov različno odzivata na nepričakovane informacije. Leva polovica možganov se bori proti kakršni koli spremembi obstoječega stanja. Da bi ohranila posameznikov miselni model sveta nedotaknjen, uporablja zanikanje, racionalizacijo in najrazličnejše druge trike. Desna polovica možganov, ki deluje kot detektor anomalij ali »hudičev odvetnik«, pa razkrinkava nedoslednosti in vedno znova spodbija model sveta, ki ga je razvila leva hemisfera. Kadar desna polovica možganov izgubi sposobnost odkrivanja anomalij ali komuniciranja teh anomalij levi polovici možganov (n.pr. zaradi kapi), dobi leva polovica možganov absolutno prevlado. Posledica tega je anosognozija.

Ko ima klinika za hujšanje v pritličju restavracijo s hitro hrano

Kakšna je verodostojnost finančnih svetovalcev, ki predavajo o finančni neodvisnosti, sami pa niso finančno neodvisni?

Koliko lahko športnik zaupa kondicijskemu trenerju, ki sam nima nobene kondicije?

Koliko gre verjeti strokovnjakom za hujšanje, ki sami niso sposobni niti shujšati niti obdržati vitke linije?

Kako motivirani so pacienti zdravnikov-kadilcev z visokim pritiskom in prekomerno težo, ki jim pridigajo o škodljivosti kajenja, soli in nezdrave prehrane?

O tem ve veliko povedati Dr Savine, ki se trudi ljudi ozdraviti sladkorne bolezni v bolnišnici, ki ima v pritličju restavracijo s hitro hrano.

Ko diabetični pacienti gledajo, kako se medicinske sestre in zdravniki v bolnici, kjer ima 80 odstotkov pacientov sladkorno bolezen, vsak dan za malico, kosilo in večerjo bašejo s pleskavicami in čokoladnim pecivom, potem skočijo pa še na čik pavzo, ni nič čudnega, če vsa njegova priporočila padejo na gluha ušesa.

Če bi ljudje zaradi dunajskih zrezkov, pomfrita, pšeničnih izdelkov, sladkorja v roku desetih minut dobili zelene bradavice na obrazu, tovrstne “hrane” najbrž ne bi jedli. Problem je v tem, da nastale škode pogosto ni mogoče videti takoj, ampak se posledice pojavijo šele čez leta: v obliki debelosti, diabetesa, arterioskleroze, kapi, raka.

In rešitev?

Vem, da nič ne vem

Očitno je anosognozija bolezen, ki dobro prikriva svoj obstoj: če jo imate, potem tega ne morete vedeti, kar seveda za sabo neizogibno potegne obžalovanja vredne ali celo tragične posledice.

Iz tega jasno sledi, da je za posameznika edini logični pristop, da preventivno smatra, da jo ima – in da skladno s tem tudi ravna. Sokrat, ki velja kot največji modrec vseh časov, je vedel, da v bistvu ne ve ničesar. Zato nikoli ni ničesar trdil, ampak je vedno znova samo spraševal.

Želite postati finančno neodvisni? Pojdite se učit k tistim, ki so ta cilj dosegli.

Želite izboljšati svojo kondicijo? Biti postaven in mišičast pri 25-ih ni nobena umetnost. Vprašajte raje tistega, ki vam je s svojo formo, rezultati in odsotnostjo poškodb lahko za zgled pri svojh 40-ih.

Želite shujšati, dvigniti raven energije in optimizirati svoje zdravje? Pojdite po nasvet k tistim, ki jim je to ne samo uspelo, ampak ki globoko v srednja leta svojo vitko linijo, energičnost in zdravje vzdržujejo praktično brez napora. Pri tem je seveda ključno, da ne posnemate njihove specifične prehrane in življenjskega sloga, ampak princip, ki so ga pri tem uporabili: nutrigenomični profil^®.

Copyright © Nataša Klarič

Bralci, ki želijo komentirati moje objave, lahko pošljejo svoj komentar na info@nutrigenomika.info