Piše: nataša klarič
Enajstega marca 2011, se pravi dva dni po nastopu začetka devete, predvidoma zadnje stopnje v razvoju na ravni tretje gostote zavesti, in manj kot 24 ur pred vstopom nepredvidljivega Urana v eksploziven znak Ovna, je Japonsko prefekturo Fukušima razdejal eden najhujših, če ne najhujši potres v zgodovini. Orjaške razsežnosti potresa je še povečal uničujoč cunami, ki je v nekaj minutah odplavil cele vasi, kakor si lahko ogledate na številnih posnetkih na YouTube.
Toda tu se resnična katastrofa šele začne: potres in cunami sta poškodovala veliko jedrsko elektrarno, ki (tako kot vse druge jedrske elektrarne na Japonskem in velika večina na svetu) ni bila niti načrtovana niti zgrajena niti vzdrževana tako, da bi lahko vzdržala tovrstne naravne kataklizme, pa čeprav so rušilni potresi in cunamiji na Japonskem nekaj povsem običajnega.
Potem, ko smo bili nekaj dni v uradnih medijih (tistih, za katere plačujemo obvezni prispevek RTV) deležni rednih poročil o razsežnosti te katastrofe (ki, mimogrede, še kar traja), pa je že po dobrem tednu, približno takrat, ko so radioaktivni delci dosegli ZDA, nenadoma vse potihnilo. Pri tem sta japonska vlada in lastnik prizadetega objekta v Fukušimi z zelo zgovornim imenom TEPCO (izg. »tepko«) svetu že dala jasno vedeti, da se širjenje radioaktivnih delcev v ocean, zemljo in atmosfero še kar nadaljuje in se bo nadaljevalo še vsaj do konca leta 2011. Enajstega aprila je CRIIRAD, francoska nevladna organizacija za radioaktivnost, objavila, da je sevanje doseglo Evropo in da so izmerjene vrednosti povišane do te mere, da odsvetuje uživanja mleka, mlečnih izdelkov in listnate zelenjave. V Sloveniji nismo bili deležni nobenega tovrstnega obvestila, pa čeprav Slovenija večino hrane uvaža. Nasprotno, Slovenija je podprla EU pri dvigu tolerance radioaktivnega sevanja ko gre za hrano, uvoženo iz Japonske.
Pri tem pa Fukušima še kar naprej nenadzorovano bruha v okolje radioaktivni jod, cezij, stroncij, plutonij, kar pomeni, da se radioaktivna onesnaženost in s tem problem vsak dan samo še povečuje. Z izjemo radioaktivnega joda, ki ima relativno kratko razpolovno dobo 8 dni, so drugi zadevni radioaktivni elementi bistveno bolj obstojni: razpolovna doba radioaktivnega stroncija-90 je skoraj 29 let, cezija-137 30 let, plutonija-242 376000 let, plutonija-244 pa skoraj 81 milijonov let.
Nič od tega ne bo samo od sebe čudežno izginilo čez noč, ampak bo slej ko prej pristalo na vašem krožniku.
Continue reading ‘RAZČLOVEČENI ČLOVEK: In potem vse tiho je bilo’