ČLOVEK SEM: “Opto, ergo sum”

Piše: nataša klarič

Ne dvomim, da poznate znamenit Descartesov izrek »Cogito, ergo sum«, se pravi, »Mislim, torej sem«.

Toda osebno se bolj nagibam k definiciji, ki jo ponuja Amit Goswami v svoji knjigi The Self-Aware Universe: »Opto, ergo sum« oziroma »Izbiram, torej sem«.

RAZČLOVEČENI ČLOVEK: In potem vse tiho je bilo

Piše: nataša klarič

Enajstega marca 2011, se pravi dva dni po nastopu začetka devete, predvidoma zadnje stopnje v razvoju na ravni tretje gostote zavesti, in manj kot 24 ur pred vstopom nepredvidljivega Urana v eksploziven znak Ovna, je Japonsko prefekturo Fukušima razdejal eden najhujših, če ne najhujši potres v zgodovini. Orjaške razsežnosti potresa je še povečal uničujoč cunami, ki je v nekaj minutah odplavil cele vasi, kakor si lahko ogledate na številnih posnetkih na YouTube.

Toda tu se resnična katastrofa šele začne: potres in cunami sta poškodovala veliko jedrsko elektrarno, ki (tako kot vse druge jedrske elektrarne na Japonskem in velika večina na svetu) ni bila niti načrtovana niti zgrajena niti vzdrževana tako, da bi lahko vzdržala tovrstne naravne kataklizme, pa čeprav so rušilni potresi in cunamiji na Japonskem nekaj povsem običajnega.

Potem, ko smo bili nekaj dni v uradnih medijih (tistih, za katere plačujemo obvezni prispevek RTV) deležni rednih poročil o razsežnosti te katastrofe (ki, mimogrede, še kar traja), pa je že po dobrem tednu, približno takrat, ko so radioaktivni delci dosegli ZDA, nenadoma vse potihnilo. Pri tem sta japonska vlada in lastnik prizadetega objekta v Fukušimi z zelo zgovornim imenom TEPCO (izg. »tepko«) svetu že dala jasno vedeti, da se širjenje radioaktivnih delcev v ocean, zemljo in atmosfero še kar nadaljuje in se bo nadaljevalo še vsaj do konca leta 2011. Enajstega aprila je CRIIRAD, francoska nevladna organizacija za radioaktivnost, objavila, da je sevanje doseglo Evropo in da so izmerjene vrednosti povišane do te mere, da odsvetuje uživanja mleka, mlečnih izdelkov in listnate zelenjave. V Sloveniji nismo bili deležni nobenega tovrstnega obvestila, pa čeprav Slovenija večino hrane uvaža. Nasprotno, Slovenija je podprla EU pri dvigu tolerance radioaktivnega sevanja ko gre za hrano, uvoženo iz Japonske.

Pri tem pa Fukušima še kar naprej nenadzorovano bruha v okolje radioaktivni jod, cezij, stroncij, plutonij, kar pomeni, da se radioaktivna onesnaženost in s tem problem vsak dan samo še povečuje. Z izjemo radioaktivnega joda, ki ima relativno kratko razpolovno dobo 8 dni, so drugi zadevni radioaktivni elementi bistveno bolj obstojni: razpolovna doba radioaktivnega stroncija-90 je skoraj 29 let, cezija-137 30 let, plutonija-242 376000 let, plutonija-244 pa skoraj 81 milijonov let.

Nič od tega ne bo samo od sebe čudežno izginilo čez noč, ampak bo slej ko prej pristalo na vašem krožniku.

RAZČLOVEČENI ČLOVEK: “Vsi smo Khaled Said”

Piše: nataša klarič

Junija 2010 se je v neki internetni kavarni v Aleksandriji egiptovska policija vtaknila v mladeniča po imenu Khaled Said. Razlog za to ni povsem jasen. Morda je posnel kakšen njihov nezakonit posel, mogoče pa jim samo ni hotel pokazati osebne izkaznice. Kakorkoli že, v naslednjih dvajsetih minutah so ga surovo pretepli do smrti. In to je bilo to.

Konec zgodbe. »Lahko odpeljete truplo.«

Toda tokrat se je v igro nepričakovano vključil nek človek – Egipčan ali pa morda Tunizijec? – skratka, nek nepomemben, običajen državljan kot vi ali jaz – in začel spreminjati pravila. Na Facebooku je objavil stran z naslovom “We Are All Khaled Said” (“Vsi smo Khaled Said”).

In s tem je nenadoma, praktično čez noč, ta povsem rutinski umor postal odprta rana in šokanten simbol Mubarakovega režima, ki je jasno sporočal: take obravnave ne bi smel biti deležen nihče.

Kar je sledilo, je zgodovina.

Toda ali gre res za duhovno prebujenje? Po mojem mnenju je to zelo malo verjetno. Veliko več možnosti je, da gre pri »demokratizaciji« Bližnjega vzhoda za klasičen primer »z dežja pod kap«.

RAZČLOVEČENI ČLOVEK: Otroci – naše največje bogastvo

Piše: Nataša Klarič

Pred kratkim je mojo pozornost pritegnilo naslednje vprašanje, ki ga je na internetnem forumu zastavila neka mamica:

»Otroka poskušam hraniti kar se da zdravo, brez salam, paštet, konzerv, a je sedaj, ko je začel hoditi v vrtec tega konec. Jedilnik mi nikakor ni všeč, vsakodnevno je na jedilniku meso (faširano v omaki, polpete, golaž, salama za zajtrk, hrenovke). Pred dnevi, ko sem ga prišla iskat, so za malico jedli smokije (star je 15 mesecev). Tudi kruh pri vsakem obroku se mi zdi samo mašilo, da so otroci siti. Ko sem to omenila vzgojiteljici, je rekla, da jedilnik sestavlja strokovnjakinja in da upošteva prehrambno piramido. Sama sem kar obupana in ne vem, kaj lahko storim. Prosila sem, da mu za pit ne dajejo sladkanega čaja in naj je kruh samo za malico. Nočem biti preveč zaščitniška, a dokler ne pozna sladkarij, paštet, čokolad ipd. se mi zdi škoda, da kar opustim zdravo hrano. Kaj lahko storim?«

Sodeč po komentarjih in razpravi, ki je sledila, gre za vse kaj drugega kot zanemarljiv problem.

Kot sem že večkrat poudarila v prejšnjih objavah in zlasti v prispevkih PREHRANA KOT ORODJE PROGRAMIRANJA VAŠIH GENOV: Nutrigenomika in epigenetika v rokah psihopatov ter PREHRANA KOT ORODJE PROGRAMIRANJA VAŠIH GENOV: Nutrigenomika in epigenetika za višjo kakovost življenja, so učinki sodobne »instant« prehrane za vse nas naravnost uničujoči, a to še zlasti velja za dojenčke in otroke.

Čeprav so predvsem odrasli tisti, ki težijo k »zdravemu« načinu prehrane, pa epigenetske študije in raziskave kažejo, da je učinek prehrane daleč največji na strukturo in delovanje mladega, hitro razvijajočega se organizma. Najbolj daljnosežne posledice na človekov razvoj ima torej prehrana, ki je je deležen kot zarodek in nato v prvih letih življenja.

Zakaj?

V hitro rastočem telesu se večji odstotek hrane porabi za gradnjo tkiv in organov, medtem ko se pri odraslih vsa presežna energija, ki se ne porabi sproti, pretvori v maščobne zaloge.

RAZČLOVEČENI ČLOVEK: V pasti

Piše: Nataša Klarič

Zgodovina Slovencev od Karantanije do EU

Nobenega dvoma ni, da bi morala biti svoboda najvišja vrednota ozaveščenega človeka. Svoboden človek je suveren človek, ki razen univerzalnim zakonom narave ni podložen ničemur in nikomur. Svoboden posameznik je polno odgovoren za svoje življenje in za posledice svojih odločitev. Svoboda je predpogoj za uresničevanje človekovega poslanstva kot duhovnega bitja. Edino svoboden človek je lahko vedno in povsod zvest samemu sebi, saj ni v nenehnem strahu za svoje preživetje.

Toda svoboda ni človekova pravica. Svobodo si je treba zaslužiti.

In celo takrat, ko jo človek enkrat ima, svoboda ni niti samoumevna niti mu ne pripada enkrat za vselej in za vse večne čase. Življenje v svobodi ima namreč svojo ceno.

Cena svobode je večna budnost in dosledna zvestoba samemu sebi, ne glede na posledice. Svoboda torej zahteva vzdrževanje. Če želite priborjeno svobodo ohraniti, morate ostati na preži. Te naloge ni mogoče prepustiti nikomur drugemu, pa naj gre za osebo ali kolektiv. Ljudje si radi domišljajo, da se lahko sprostijo in opustijo prisebnost, ko se razmere enkrat umirijo in ustalijo. Toda kot si lahko med drugim pogledamo na primeru zgodovine Slovencev od Karantanije pa do EU, je to huda zabloda. Še vsakokrat, ko si je Slovenija po dolgem, dragem in krvavem boju priborila svobodo, je to svobodo po hitrem postopku in brez vsake borbe ponovno izgubila. Še več, prostovoljno se ji je odrekla, znova in znova. Nazadnje je Slovenija svojo suverenost uradno izgubila v začetku decembra leta 2009, ko je stopila v veljavo Lizbonska pogodba. Toda v resnici se je to zgodilo v trenutku, ko so se Slovenci na referendumu praktično soglasno izrekli za vstop v NATO in Evropsko unijo.

Kako je to mogoče?

V resnici je stvar naravnost smešno enostavna: za psihopate na oblasti, ki obvladajo lov na divje prašiče, je Slovenija mala malica.

DOMAČA LEKARNA: Kako lahko sami doma enostavno pripravite B kompleks popolnoma zakonito in praktično zastonj

Piše: Nataša Klarič

Živimo v »zanimivih« časih. Marsikdo je s financami precej na tesno in le malo je takih, ki ne bi bili stalno izpostavljeni stresom, ki so posledica pomanjkanja denarja za vsakodnevno preživetje. Okolje je vse bolj onesnaženo in hrana vse bolj kontaminirana, za povrh pa še osiromašena življenjsko pomembnih vitaminov, mineralov in encimov.

Kot da vse to ne bi bilo že samo po sebi zadostna garancija za vedno bolj oslabljen imunski sistem – vedno dober izgovor, ko je treba dodatno zaslužiti na račun davkoplačevalcev z obveznim cepljenjem proti neobstoječim pandemijam – so nam (ne-izvoljeni) (polit)komisarji EU poleg gensko spremenjenih organizmov in nano-hrane za vsak primer vsilili še Codex Alimentarius.

Ne samo, da Codex Alimentarius omejuje vsebnost aktivnih sestavin v dopolnilih k prehrani na mero, od katere ne more imeti človek nobene koristi, zato pa toliko večjo luknjo v denarnici; Codex Alimentarius s 1.4.2011 tudi prepoveduje zdravilcem in lekarnam prodajo in uporabo tradicionalnih zelišč in zeliščnih preparatov, ki jih ni predhodno odobrila EU (za »zanemarljivo« ceno cca. 100,000 evrov na zelišče oz. pripravek).

Peticijo proti uvedbi tega zakona lahko podpišete tukaj: http://www.grammasintl.com/html/products/campaigns.asp

V takih razmerah se je v imenu svojega zdravja in dobrega počutja morda vredno nehati zanašati na sistem in raziskati druge možnosti. B-kompleks je dober primer, kako lahko človek pride do ključnih vitaminov na zakonit, varen in poceni način.

RAZČLOVEČENI ČLOVEK: Za narodov blagor

Piše: Nataša Klarič

13. februarja 2008 je Sepp Holzer, avstrijski pionir permakulture in eden vodilnih strokovnjakov na tem področju v Evropi in na svetu, na svoji spletni strani www.krameterhof.at objavil odprto pismo odgovornim EU v politiki, gospodarstvu in znanosti. Pismo s podnaslovom »Moje predstave o odgovornem, naravnem življenju«, sem prevedla sama in ga v nadaljevanju navajam v celoti. Tisti, ki ste seznanjeni z njegovo vsebino, lahko pismo preskočite in nadaljujete z branjem mojega komentarja.

RAZČLOVEČENI ČLOVEK: Hrana za Luno

Piše: Nataša Klarič

Nedavno sem brala zanimiv članek o zajedalcih, ki nadzorujejo um svojih žrtev in s tem usmerjajo njihovo ravnanje – seveda na račun žrtve in tipično preko njenega trupla – ne da bi žrtev o tem karkoli slutila.

Zamisel, da parazit upravlja z možgani svoje žrtve, se morda zdi neverjetna, toda dokazi nedvoumno kažejo, da je pojav prisoten pri celi vrsti živali in tudi pri ljudeh. Na podlagi fosilov lahko sklepamo, da gre za mehanizem, ki ga že na milijone let s pridom uporabljajo parazitske oblike življenja, da bi se izognile prehitremu razkrinkanju. Do takrat, ko imunski sistem ugotovi, da je nekaj hudo narobe, je ponavadi že prepozno.

EPIGENETSKA USODA: V genih zapisana debelost, diabetes in (pre)zgodnja smrt

Piše: Nataša Klarič

Nedolgo tega sem naletela na podatek, da je znanstvenikom v ZDA uspelo identificirati 13 genov, ki bistveno vplivajo na posameznikov indeks telesne mase (BMI). Poenostavljeno povedano, opredelili so gene, ki so povezani z debelostjo in s tem posredno z množico tveganj za bolezni našega časa, kot so diabetes, rak, kardiovaskularne bolezni.

Pri tem je zanimivo, da tu ne gre zgolj za prisotnost teh genov, ampak predvsem za njihovo izraznost, kot jo določa posameznikov epigenom. Poleg same prisotnosti genov (DNK) so ključne informacije, ki si jih celice zapomnijo, namreč zakodirane v epigenomu – programu, ki predpisuje način delovanja posameznikovih genov. Med te informacije spada tudi način nalaganja, shranjevanja in kurjenja maščob in maščobnih zalog.

Ne govorimo več o genetiki, ampak o epigenetiki.

V praksi to pomeni, da vam sama analiza DNK in na podlagi te analize izdelan program prehrane in hujšanja popolnoma nič ne pomaga, saj ne upošteva niti vašega epigenoma oziroma epigenetskega programa, ki določa izraznost vaših genov, niti trenutnega stanja.

Če hočete shujšati in vitkost tudi ohraniti, morate svojo prehrano, vadbo in življenjski slog prilagoditi ne samo vašim genom, ampak tudi in predvsem vašemu prirojenemu epigenetskemu programu preživetja in trenutnemu stanju vašega organizma – se pravi, vašemu nutrigenomičnemu profilu^®.

SELEKTIVNA SLEPOTA: Ko tisti, ki sami ne morejo shujšati, vodijo šolo hujšanja

Piše: Nataša Klarič

Kakšen mesec nazaj sem bila na obisku pri mojem očetu. »Dobro izgledaš,« je rekel, ko me je zagledal. »Nič nisi debela.«

Kar sapo mi je zaprlo.

V prvi vrsti me je presenetilo, da ima moj oče v levi možganski hemisferi očitno še vedno (zastarel) podatek o tem, da sem debelušna in da bijem večne bitke v (neuspešnih) prizadevanjih za vitko linijo. Moja zdaj že 10-letna, meni povsem samoumevna vitkost, zanj očitno še vedno ni dovolj prepričljiva, da bi se ta sveža, aktualna informacija iz njegove desne polovice možganov prenesla v levo in tam shranila kot »normalno stanje«.

Drugič, čeprav je očitno, da je deset let premalo za spremembo vtisa, ki se je pred tem oblikoval in krepil 37 let (mnogi starši svoje odrasle otroke vse do bridkega konca vidijo take, kot so bili kot otroci) – le kako je lahko presenečen nad mojo vitko, da ne rečem dekliško postavo, če se pa vendar poklicno ukvarjam z razvojem posamezniku prilagojene prehrane in življenjskega sloga? Uspešno hujšanje in ohranjanje vitke linije je vendar glavni stranski učinek prehrane skladno s svojim nutrigenomičnim profilom^®! Le kakšna bi bila moja kredibilnost, če bi ljudem govorila, kako biti vitek in zdrav, sama bi bila pa zavaljena in bolna?